Tiskanje
		Oblika za tiskanje

Lumbriculus variegatus- skriti zaklad žive hrane

Lumbriculus variegatus (v tem članku bom uporabil trivialno ime bleščavi črv, poslovenjeno nemško ime Glanzwurm) spada v red maloščetincev in v družino malih deževnikov Lumbriculidae. Njegovo rodovno ime je pomanjševalnica latinskega imena rodu deževnikov (Lumbricus), izhaja pa po njihovi podobnosti z deževniki, manjše velikosti in podobno razporejenih ščetin po telesu (pomemben taksonomski znak pri maloščetincih) kot jo imajo deževniki. Do leta 2009 so populacije tega kozmopolitsko razširjenega črva (Evropa, Azija Severna Amerika) obravnavali kot eno vrsto, genetska raziskava je pa pokazala, da so to tri različne vrste, ki pa so si na zunaj povsem podobne. Najdemo jih v plitvinah močvirij, vodotokih, mlakah med listnim odpadom in blatu na dnu. Prehranjujejo se z detritom, rastlinskimi ostanki in mikroorganizmi. Medtem ko tubifeksi prevladujejo v organsko onesnaženih vodah, pa ti črvi prevladujejo v bolj organsko čistih vodah.

Lumbriculus variegatus

Odrasli osebki imajo povprečno 150 do 250 členov. Vsak člen, ki se loči od telesa osebka ima sposobnost regeneracije v novega osebka. Ta tip nespolnega razmnoževanja prevladuje v naravi in spolno zreli osebki so zelo redki; na ogromnih področjih njihove razširjenosti (Azija, večina Severne Amerike, večji del Evrope) spolno zrelih osebkov sploh še niso zabeležili.

Značilnosti rodu Lumbriculus je zelena pigmentacija sprednjega dela telesa, sete z dvema konicama in nenavaden refleksni mehanizem pobega. Če se teh črvov dotaknemo, poizkušajo pobegniti na način zvijanja v obliki vijačnice ali pa obrnejo telo v nasprotno smer. Izbira mehanizam pobega je odvisna od tega, kje se ga dotaknemo; dotik na sprednji strani povzroči, da se črv obrne telo v nasprotno smer, dotik zadaj pa plavanje v obliki vijačnice. Zaradi hitrih refleksov Lumbriculus uporablja fotoreceptorje za pobeg. Ti fotoreceptorji zaznavajo sence in gibanje. Zadnji del črva plava na vodni gladini in tvori pravi kot glede na preostalo telo črva. Ta del je izpostavljen zraku in služi za izmenjavo kisika in ogljikovega dioksida,vendar potem ta del telesa izpostavljen plenilcem. Če fotoreceptorji zaznajo senco ali gibanje se zadnji del hitro skrči kot odgovor na to grožnjo.

Regeneracija L. variegatus sledi določenemu vzorcu. Če regenerirani člen izvira iz predela, ki je oddaljen manj kot osem členov od sprednjega dela telesa, zraste manjkajoče število členov, če pa izvira regenerirani segment iz zadnjega predela telesa zraste le osem novih členov. Za regeneriranim členom zraste poljubno število novih členov, regenerirani člen pa se spremeni in prevzame svojo novo funkcijo,pogosto kot sprednji členi telesa. L. variegatus naj bi bil holarktično (okrog severnega zmernotoplega pasu) razširjen, čeprav ga v Vzhodni Aziji in Severni Ameriki (pa še kje morda) zamenjajo druge vrste tega rodu (nekatere vrste imajo zelo majhne areale razširnjenosti; vrsto Lumbriculus illex poznamo npr. le po treh osebkih, ki so jih našli v vodotoku blizu Vladistoka). Spolno zrele osebke vrst rodu Lumbriculus lahko med seboj ločimo po številnih lastnostih spolnih organov, vendar le majhno število vrst sploh doseže spolno zrelost. Morfološki opis L. variegatus lahko v grobem velja za cel rod.

Bleščavi črvi so odlična hrana za srednje velike ribe in jih lahko hranimo redno mnogim vrstam. Med akvaristi krožijo anekdotna pričevanja o domnevni okuženosti črvov z paraziti, a je to tveganje skoraj nično pri vzgojenih oblikah.Obstaja tudi nekaj pričevanj, ki govorijo o pojavu » malavijske napihnjenosti« pri malavijskih ostrižnikih. Bolj verjetno je za te bolezenske znake krivo dejstvo, da ti ostrižniki potrebujejo večino vegetarijansko prehrano, ne pa nek parazit v črvih. Lahko jih hranimo več mesecev v hladilniku v plastičnih posodah, vendar se le redko razmnožujejo pri tako nizkih temperaturah. Črve pokrijemo z vodo, ki sega le do pol cm visoko in jo tudi redno menjavamo. Znana firma prodaja porcije bleščavih črvov skupaj z dvodelno plastično posodo. V zgornjem snemljivem delu z mrežico na dnu so črvi, v spodnji pa voda. Menjava vode je tako zelo preprosta, saj se odstrani le zgornji del, zamenja voda in spet namesti zgornji del na prvotno mesto. Bleščave črve lahko kupimo v zamrznjeni in po novem tudi v iliofizirani obliki.(TFH, 2009)

liofilizirani bleščavi črvi

Gojenje bleščavih črvov

Za gojenje potrebujemo:

· Štartno kulturo bleščavih črvov

· 20 – 40 l akvarij ali kako drugo primerno posodo te velikosti

· Substrat (na trakove razrezane rjave papirnate brisače ali papirnate trgovinske vrečke

· Sciklan gobasti filter na zrak

· Hrano (kuhanikosi kromprija, na rastlinski osnovi narejena suha hrana, ki hitro potone)

V akvarij oziroma posodo nalijemo uležano vodo, najbolje tisto iz sciklanega akvarija in dodamo sciklan gobasti filter na zrak. Na dnu damo koščke rjavega papirja in pokrijemo vse skupaj s pokrovom, da zmanjšamo izhlapevanje vode. Pretok zraka naj bo nastavljen na najvišjo vrednost, tako da bo akvarij dovolj nasičen s kisikom. Za uspešno gojenje črvov pri sobnih temperaturah sta pogoj dobra filtracija in redna menjava vode, pri čemer se pa menja voda le v zgornji polovici vodnega stolpa v akvariju. Pri sobnih temperaturah se bodo črvi hitro razmnoževali s segmentacijo. Vsak dan dodamo toliko hrane, kolikor črvi pojedo v enem dnevu. Nepojedeno hrano odstranimo. Ob dobrem hranjenju se črvi hitro množijo in že po 3 do 4 tednih se populacija črvov v kulturi podvoji.

Za hranjenje rib črve pobiramo tako, da z mrežo z velikimi okenci premešamo spodnji del akvarija, da se substrat skupaj s črvi dvigne v vodni stolpec. Mrežo s črvi, pomešanimi z substratom položimpo na vrh plastične posode s čisto vodo. Črvi se splazijo ven iz mreže in se na dnu posode zvijejo v skupni klobčič. Črve lahko potem ribam ponudimo bodisi preko plavajočega obročka za črve ali pa s pomočjo brizgalke. Nepojedeni črvi se lahko ustalijo v akvarijski podlagi, vendar jih v akvariju prisotni oklepni somiči ali činklje hitro najdejo (TFH, 2009).

»Solatna metoda« Joachima Knaacha

Joachim Knaach je razvil posebno metodo ekstenzivnega gojenja bleščavih črvov, ki jo je opisal v 16. številki revije Amazonas. Po večletnem mukotrpnem iskanju v naravi, ki je prineslo le skromne rezultate je našel te črve pod teraso lastnega doma v ptičjih napajalnikih. Ptičje napajalnike polni deževnica in imajo približno 200 litrov. Na dnu je 10 - 20 cm plast blata, v katerega so vsajeni gomolji belega lokvanja. Rob napajalnikov je zaraščen z različnimi vrstami močvirskih rastlin. Voda v napajalnikih je mehka (54-62 microsiemensov), šibko kisla do nevtralna (pH 6,60 – 7.03) in izkazuje velika nihanja v vsebnosti raztopljenega kisika, v odvisnosti od leta in trenutnih vremenskih pogojev. Bleščavi črvi ne potrebujejo veliko raztopljenega kisika v vodi in jim vrednosti kisika pod 1mg/l ne motijo. V napajalnikih ribe niso prisotne, najdemo pa v njih bogato favno: enoceličarje (Vorticella, Euplotes, Spirostomus), nižje rake (Ceriodaphnia, Chydorus, Bosmina, Cyclops), ličinke tržač in komarjev, vodne osličke, vodni polži in posamezni primerki pijavk iz družine Glossiphonidae.

V črevesju bleščavih črvov najdemo detrit in rastlinske ostanke. Naravna prehrana črvov je bila osnova Knaachovega eksperimentiranja z različnimi vrstami hrane, ena od metod je bila tudi hranjenje črvov z polovico ali četrtino solatne glave (glavata solata in ledenka). Polovico, oz. Četrtino glave je položil na vodno gladino. Na začetku je črvom solatna glava služila kot naselitveni substrat in kot vir hrane hkrati. Po enem tednu je populacija črvov v solatni glavi narasla do te mere, da so bile vidne lise črvov na zgornji strani solatne glave. Te lise so bili zadnji deli črvov, ki so bili zariti v solatno glavo. Knaach je zabeležil tudi veliko občutljivost črvov na tresenje ali gibe v zraku. Pri teh dveh motnjah je masa črvov takoj izginila v notranjost solatne glave in šele po nekaj minutah so črvi splazili nazaj in se previdnopostavili na prvotno mesto. Posamezni črvi so se plazili tudi po zgornji strani solatne glave, ob deževju pa je Knaach našel posamezne premirke tudi izven vode. Pri vodnih temperaturah med 16 in 20 stopinj celzija so se črvi hitro množili. Masa odvzetih črvov po dveh do treh dneh je glede na temperaturo vode in količino hrane variirala med 5 in 20 g. Najhitrejši potek nespolnega razmnoževanja je Knaach opazil pri temperaturah vode med 19 in 24 stopinjami celzija. Nabiranje črvov je potekalo ko je Knaach opazil večje lise črvov na površini solatne glave. Del solatne glave je ujel z lovilcem in črve ročno pobral. Ungarn je namesto solatne glave uporabil zamrznjene špinačne liste in dosegel dobre rezultate. Spinačni listi bolj ponesnažujejo vodo, težje je tudi pobrati črve iz njih, zato Knaach za nekomercialno gojenje priporoča solatno glavo, saj je ugodnejši substrat za gojenje črvov, tako glede stroškov kot napora. Gojeni črvi iz napajalnika so dosegli od 17,4 do 92,8 mm, pri dolžini 80 mm pa so bili 1,09 mm široki.

Solatno metodo lahko uporabimo tudi za vzorčenje bleščavih črvov v naravi. Pol solatne glave damo v plastično mrežo (taka, v kateri najdemo agrume v trgovini) in s pomočjo vrvi in nanjio privezanega kamna ubtežimo tako, da plava tik pod gladino vode. Za boljši vzgon lahko uporabimo tudi plovec iz stiroporja. Po dveh do treh dnevih se vaba preišče, če so se vanjo naselili bleščavi črvi. Prednost te metode je v tem, da odpade mukotrpno brskanje med odpadlim listjem in blatu, v solatni glavi naseljene črve pa lahko uporabimo tudi kot začetno kulturo. (Knaach, 2008 ).

Upam da bodo v prihodnosti tudi pri nas v Sloveniji spoznali uporabnost teh zanimivih živali in se jih lotili gojit zunaj ali pa v akvariju v stanovanjih.

Viri: Wikipedia Knaach J., 2008. Eine Bereichung der Lebendfutterangebot; das Glanzwurm, Amazonas 16 (4), 60 – 64 Book Except: Culturing live food, 2009, TFH, 57 (8 ), 92 -97

Copyright© Tit Slatinšek - Plecocichlo