Tiskanje
		Oblika za tiskanje

... reklo »rdeč kot kuhan rak« (kdor zardi od sramu ali jeze).

V družini sladkovodnih rečnih rakov (Astacidae- 540 opisanih vrst) iz podreda košarjev ali dolgorepih škarjevcev (Astacidea) najdemo pri nas 3 predstavnike, od katerih je najbolj ogrožen plemeniti ali potočni rak jelševec, malo manj sta ogrožena navadni koščak (Austropotamobius torrentium) in primorski koščak ali koščenec (A. pallipes italicus). V vodah donavskega povodja se potočnemu raku pridružuje navadni koščak, v vodah jadranskega povodja (v istrskih rekah, tudi v porečju Dragonje) pa primorski koščak. Iz reda višjih rakov deseteronožcev večina ljudi sicer bolj pozna morskega sorodnika jastoga (Homarus vulgaris), to je tisti, ki mu sosedje hrvati rečejo rarog. V sladkih vodah Evrope živi tudi = ruski rak ali ozkoškarjevec = A. leptodactylus, Eschscholtz 1823 in druge vrste. Posebej akvaristi dobro poznamo iz reda deseteronožcev recimo sladkovodno primorsko kozico (Palaemnotes antennarius), pa morsko skalno kozico (Leander squilla) , afriško sladkovodno rakovico Cardisoma armatum in mangrovo rakovico Ucides occidentalis, avstralskega modrega lepotca »Yabbi«-ja, Cherax destructor in rdečeškarjevca, Cherax quadricarinatus, severnoameriškega sladkovodnega modrega raka vrste Procambarus clarkii itd.. Bolj ekološko osveščeni poznamo še 2 severnoameriški vrsti, ki so ju v Nemčiji spustili v naravne vode, to sta alohtoni vrsti Onconectes limosus in Pacifastacus leniusculus.

Sistematika jelševca: Animalia – Arthropoda - Crustacea - Malacostraca – Decapoda - Astacidea – Astacidae – Astacus - astacus.

Za deseteronožce (Decapoda) je značilno pet parov hodilk in koš v celotnem predelu oprsja. Raki košarji (Astacidea) na zadku nimajo plavalnih nog, pogosto so zadkove nožice povsem zakrnele.

Jelševec ali plemeniti ali potočni rak, Astacus astacus, Linnaeus 1758 (sinonim : Potamobius ali Astacus fluviatilis , Fabricius, 1793 ) naseljuje čiste, počasi tekoče vode srednje Evrope (med Balkanskim in Skandinavskim polotokom), vendar je povsod redka in močno ogrožena vrsta in je na rdečem seznamu in številnih konvencijah o zaščiti vrst in habitatnih direktivah, pri nas so vse 3 avtohtone sladkovodne vrste košarjev z zakonom zavarovane od leta 1993, so pa tudi v evropskem projektu Natura 2000.

Marsikje jelševca umetno vzgajajo na »račjih farmah« za potrebe ponovenga naseljevanja v domače vode in (žal) tudi za potrebe kulinarike. Jelševca so v preteklosti najbolj ogrožali prekomeren izlov in bolezni rakov, ki so prišle v evropske vode zaradi vnosa alohtonih rakov iz drugih kontinentov; ko so si malo opomogli, jih je pa ogrozilo onesnaževanje in regulacija voda, krivolov in prav tako vnos »športno – ribiško« zanimivh vrst, kot so somi, krapi, kleni, smuči, jegulje, postrvi, ščuke ipd., ki se hranijo z jelševci. V 19. stoletju so izjemno velike količine jelševcev nalovili posebej v reki Krki in v Cerkniškem jezeru, cenjeni so bili tudi raki iz ljubljanske okolice. Rake so lovili v vrše za rake, ki so bile pletene iz vrbovega ali bezgovega lesa; čez noč se je lahko ulovilo nekaj kg rakov. Razen za svojo prehrano so jih lovili za prodajo. Rake so naložili v lesene zaboje in obložili s koprivami, da so preživeli nekajdnevni prevoz do tudi kar precej oddaljenih mest. Ob koncu 19. stoletja in posebej po 1.svetovni vojni je večino rakov pri nas pomorila račja kuga, gre za glivično infekcijo, imenovano pestis astaci - Aphanomycosis astacorum = Aphanomyces astaci. Drobne nitke te glivice se razraščajo v povrhnjici in spodnjih plasteh hitinastega oklepa, na sklepih in živčevju; po rakovi smrti poženejo iz telesa, kjer tvorijo trose. Poleg vati podobne prevleke na trebuhu so pogoste tudi motnje obnašanja, recimo sicer nočna žival postane aktivna podnevi in se nenavadno in agresivno obnaša (»račja steklina« ). Še danes je ta bolezen hud problem in mednarodni urad za epizootije (OIE) v Parizu se prizadeva, da bi jo uvrstili na seznam bolezni, proti katerim je potrebno obvezno zakonsko ukrepati. Bolezen se je pojavila v Italiji (Treviso) in se razširila po celi Evropi, razen Anglije in Španije. V Treviso je prišla iz ZDA iz reke Mississipi v t.i. balastni vodi (za vzdrževanje ravnotežja na ladji). V rekah Drava, Mura, Savinja, Krka, Kolpa se je pojavila račja kuga že leta 1880; v Cerkniškem jezeru pa 1909; ko si je tu jelševec nekoliko opomogel, ga je prizadelo onesnaževanje jezera in tako rekoč čez noč je izumrl leta 1976! Šele zadnja leta so ga ponovno naselili v pritokih Cerkniškega jezera. Sicer mrtve jelševce je opazil v jezeru poleti 2003 nizozemski biolog Paul Veenvliet, kar vseeno daje upanje, da se podvodni vitez vrača v svoj od nekdaj priljubljeni biotop?

Astacus astacus

Zanimivo je, da so mnoge severnoameriške vrste košarjev odporne na račjo kugo, kar se je izkazalo usodno ob naselitvi tujerodnih vrst rakov v mnoge evropske vode, predvsem že omenjeni vrsti Onconectes limosus in Pacifastacus leniusculus. Te vrste pa so bile tudi nosilec račje kuge, ker imajo na sebi parazita v latentni obliki in ga širijo v okolje. Še huje, tujerodne vrste rakov so prinesle s seboj celo vrsto drugih nevarnih virusnih, rikecijskih, bakterijskih, glivičnih, protozojskih, parazitskih in drugih bolezni, ki še dodatno ogrožajo ogrožene avtohtone vrste rakov! Spisek oz. celo bolj poenostavljen seznam račjih parazitov je presenetljivo dolg in obširen, kar 50 vrst virusov ogroža rake košarje po celem svetu. Posebej nevaren je baciliformni virus (CqBV), ki je pomoril velike populacije dragocenih rakov tudi na akva-kulturah in celo v akvarijih. Zelo običajen parazit jelševca je zloglasni Psorospermium haeckeli (enocelični protozoj), ki se je preseleil še na navadnega in druge vrste koščakov.

1.avgusta 1989 je zato Nemčija kot prva zakonsko prepovedala kakršenkoli uvoz in gojenje tujerodnih vrst rakov v komercialne namene .

Jelševec je največja evropska vrsta košarja ali dolgorepega škarjevca. Večji samec doseže od 16 - 25 cm v dolžino. Spodnji del klešč ali škarij in nožni členi so rdeče barve. Čez dan se skriva v luknjah, račinah, ponoči pa gre na roparski pohod, poje praktično vse na organski podlagi, od mrhovine, preko vodnih rastlin do vodnih nevretenčarjev, rib in dvoživk. So enospolni gonohoristi, parijo se pozno poleti. Samica, raklja izleže do 200 jajčec novembra ali decembra; med nosečnostjo se skriva ves čas v račini, to je lahko tudi do pol leta; maja ali junija se mladiči izležejo in se med rastjo večkrat levijo. Med levitvijo so raki ogroženi in se kakšen teden skrivajo v račini, da se jim oklep otrdi. Za močan oklep potrebujejo čisto in trdo vodo z veliko apnenca. Mladiči se skrivajo pod kamenjem ali koreninami, odrasel rak pa si sam izkoplje do 1 m globoko račino.

Jelševca lahko uspešno gojimo tudi v akvariju ali ribniku, samo nujen pogoj je močno prezračena in izjemno čista voda, katere temperatura ne sme nikoli preseči +20°C. Ob primerni prehrani so vzgojili tudi v akvariju posebno lepe, modro obarvano primerke, ki so še posebej iskani. Zaradi problema s temperaturo je žal jelševec redek gost v akvarijih, saj je lažje gojiti zadnja leta v akvaristiki močno popularne vrste avstralskih in ameriških rakov košarjev iz rodov Cherax, Cambarus, Cambarellus itd..

Besedilo: Copyright © Bojan Dolenc