Smaragdna kraljevska plaščarica, Pelvicachromis taeniatus, Boulenger, 1901 velja za enega najlepših in iskanih predstavnikov t.i. zahodnoafriških pritlikavih ostrižnikov. Pred davnimi leti je v naši reviji MMS že izšel moj članek o navadnih kraljevskih plaščaricah s za tiste čase edinstvenimi posnetki para z mladički. Takrat se je v literaturi še pojavljajo napačno ime Pelmatochromis kribensis in v članku je bilo razloženo, da je bila v tem rodu narejena taksonomska napaka in da gre dejansko za vrsto Pelvicachromis pulcher. Do danes je navadna kraljevska plaščarica ostala skoraj edina gojena vrsta tega rodu v akvaristiki, je pa bilo že tudi nekaj poskusov gojenja sorodne smaragdne kraljevske plaščarice, ki pa se žal še vedno ni “prijela” v hobiju kljub njeni lepoti. Verjetno je glavni razlog napačno hranjenje in občutjivost teh vrst na določene farmske parazite, predvsem ribjo tuberkulozo in škržne sesače.Vendar zadnja leta postajajo v akvaristiki zelo popularni tudi t.i. “zahodnoafriški ostrižniki”, ki so bili za razliko od vzhodnoafriških ostrižnikov (iz jezer Malawi, Tanganjika, Viktorija) dolgo časa dokaj spregledane vrste, o njih se moramo še veliko naučiti. V primerjavi z navadno kraljevsko plaščarico so smaragdne plaščarice bolj zahtevne za gojenje v akvariju, so pa v okviru vrste manj občutljive populacije iz Benina in Nigerije, bolj občutljive in zahtevnejše pa so populacije ali krajevne oblike te vrste iz voda Kameruna. Nekatere populacije potrebujejo izjemno mehko in kislo vodo; bistveno je zato, da vemo, od kje točno prihaja posamezna populacija te vrste, ki jo želimo gojiti. Danes so v rabi krajevna imena, od koder posamezne ribe izhajajo, recimo P. taeniatus “Kienke” naj bi bila ulovljena v reki Kienke. Živijo v rekah, ki se izlivajo v Atlantski ocean, predstavnike tega rodu najdemo največ 150 km od obale, od zahodnih predelov demokratične republike Kongo in Gvineje do obal Sierra leone in Liberije na severozahodu, izključno v pragozdnih vodah (v bolj odprtih, savanskih habitatih samo sekundarno, če je bil pragozd posekan). Kljub bližini morja jih nikoli ne najdemo v somornici.

Sistematika: Labroidei - Cichlidae – Pseudocrenilabrinae - pleme Chromidotilapiini – Pelvicahromis.

Sinonimi: Pelmatochromis taeniatus, Boulenger, 1901; Pelmatochromis taeniatus klugei, Meinken, 1960.

Etimologija: Pelvicachromis = iz “pelvicus” - trebušen; “chromis”- obarvanost (se nanaša na posebnost tega rodu, da imajo samice med drstjo obravan trebušček); taeniatus = pasasto obarvan, progast.

Tuja imena: Striped Dwarf Cichlid, Smaragdprachtbarsch, Streifenprachtbrasch

Najpogostejše lokalne populacije vrste: P. taeniatus "Keinke", P. taeniatus “Nigeria-Gleb”, P. taeniatus “Nigeria_Rot”, P. taeniatus “Nigeria- Grün”, P. taeniatus "Lokundje", P. taeniatus "Moliwe", P. taeniatus "Bipindi", P. taeniatus “Bandevouri”, P. taeniatus sp."Blue Fin", P. taeniatus “Wouri”ipd..

Sorodne vrste rodu Pelvicachromis: kraljevska plaščarica, P. pulcher (Boulenger, 1901), P. humilis (Boulenger, 1916), P. roloffi (Thys van den Audenaerde, 1968 ), P. rubrolabiatus (Lamboj, 2004), P. sacrimontis (Paulo, 1977), P. signatus (Lamboj, 2004), P. subocellatus (Günther, 1871), P.sp. aff. pulcher, P.sp. aff. subocellatus, P.sp. “Bandi I”, P.sp. “Bandi II”.

Domovina: vzhodni Benin, jugovzhodna Nigerija, Kamerun; od ekvatorja: 0° do10° severno (N).

Biotop/habitat: naseljuje majhne do srednje velike stoječe in tekoče vode, ki so pogosto močno zaraščene z močvirskimi ali vodnimi rastlinami. Zadržujejo se na peščeni obali, kjer je veliko skrivališč v obliki potopljenih vej, rastlin in na dnu veliko odpadlega listja, mulja in detrita; v globjo vodo gredo le, če je tam dovolj korenin ali votlin.

Velikost: samci 8,5 cm; samice 7 cm.

Spol: samci so večji in imajo koničasto podaljšane hrbtne in repne plavuti; samice nekaterih populacij imajo kovinsko zelenomodro (smaragdno) obarvane proge na prsih in na boku ali cel trebuh.

Obarvanost: samci nekaterih populacij, recimo reke Kienke imajo črne pike na zgornjem predelu repne plavuti; samci populacij iz južnh delov areala te vrste, recimo iz rek Nye`ete in Lobe pa teh pik na repu nimajo.

Obnašanje/zadrževanje: miroljubne ribe, zadržujejo se na dnu akvarija (včasih v sredini) v majhnih skupinah; med drstjo par brani teritorij v premeru 1 – 1,5 m.

Ureditev akvarija: čeprav lahko to vrsto samo kot par gojimo v relativno majhnem akvariju (min. 80 cm = 100 l), pa je za njih bistveno boljša biotop ureditev, kjer je velikost akvarija vsaj 120 cm in globina vode 50 cm (300 l). Potrebujejo temne barve, peščeno ali mivkasto podlago, votline, korenine, rastline, počasen vodni tok (tudi čez podlago – priporoča se talni filter). Na fino temnorjavo podlago (fin okrogel, neoster dobro spran pesek premera okoli 0.5 - 1 mm) damo neapnenčasto kamenje, kokosove orehe ali korenine, jelševe storžke, hrastovo listje, šoto ipd., ker potrebujejo votline.Ta vrsta ne “uničuje” rastlin, idealne rastline so vrste rodu Anubias in praprot Bolbitis heudelotii in druge afriške rastline iz zahodnoafriških rek: Aponogeton ulvaceus, Crinum natans, C. calamistratum, Nymphaea lotus zenkeri ali N. l. "red”, Nesaea crassicaulis, Ammania gracilis, vodna solata, Pistia stratoides, rogljičasta vodna praprot, Ceratopteris thalictroides; za večje oz. višje akvarije pride v poštev tudi lepotica iz družine šejkovcev (Hydrocharitaceae), Ottelia ulvaefolia.

Temperatura: čeprav živijo blizi ekvatorja, večina voda (kjer živijo) izvira v gorah in tečejo po senčnem pragozdu, zato je temperature nižja, kot bi jo tu pričakovali: 24 – 26°C.

Voda: pH 5,0 - 7,0; skupna trdota v nemških stopinjah dGH < 10°; karbonatna trdota blizu 0°; veliko taninskih, huminskih in fulvinskh kislin.

Oskrba: Vodo delno menjamo tedensko do 2 x mesečno (vsakič do 50%).

Hrana: v naravi se hrani primarno z detritom in bioprerastom (“aufwuhs” ); poje kar velik delež rastlinske hrane, predvsem nitaste in kremenaste alge (diatomeje). V ujetništvu jih hranijo večinoma z zelenjavo in drobno živo ali zmrznjeno hrano (preveč živalske komponentne je škodljivo), kvalitetno liofilizirano ali umetno hrano- boljše so take z veliko rastlinske komponente in tiste vrste hran, ki ne vsebujejo ribje moke. Boljša je hrana, ki se hitro potopi na dno akvarija. Med hranjenjem plaščarice vedno v usta zajamejo precej neužitnih delcev (blato, pesek ipd.), ta neužitna komponentna je pomembna za pravilno prebavo in zdravje teh rib! Napredni akvaristi v Evropi tudi “vzgajajo” v posebnem akvariju ali ribniku (brez rib) korenine, na katerih se zaredi v nekaj dneh “bioprerast” (sestavljena iz raznih vrst alg in drobnih živalic) in to potem polagajo v akvarij s plaščaricami, da to“oberejo”; gre za zelo uspešen in naraven način hranjenja.

Razmnoževanje: tvorijo čvrste monogamne pare, drstilce v votlini, ki skrbijo za zarod. Sprva bolj skrbi za ikre samica, ko mladice prosto plavajo, se ji bolj aktivno pridruži tudi samec. Drstni akvarij naj ima vsaj 60 l prostornine, potrebna je finopeščena podlaga in čim več votlin. Raje imajo take votline s čim manjšo odrtino; idealna je zato sprana lupina kokosovega oreha, v katero izvrtamo majhno odprtino, veliko okoli 2 cm. Temperatura naj bo med 25°- 28°C; voda naj bo mehka, pod 5°dGH in kisla, pH med 6,2 – 6,8. Kislost vode lahko pri kraljevskih plaščaricah odločilno vpliva na razmerje spola pri mladičih. Ikre starša odložita v notranjost lupine (30 do150), mladice splavajo in priplavajo “v beli svet” nekako 9. do 10. dan po oploditivi. Par lahko skrbi za družinico do 2 meseca, o običajno prenehata prej. Med skrbjo imata oba značilno podolžno črto po telesu; mladice imajo do 2 cm telesne velikosti značilen pikast vzorec, nato dobijo normalno obarvanost svoje vrste. Mladičke takoj lahko začnemo hraniti s kotačniki ali navpliji artemije. Mladički so zelo občutljivi na amoniak in infuzorije v vodi, zato je potrebno skrbeti z gobastimi filtri za optimalno čisto vodo.

Posebnosti: opazovanje starševskega obnašanja in družinskega življenja dobrega para katere koli vrste kraljevskih plaščaric nam nudi mnogo izjemnih in nepozabnih prizorov, to je res treba doživeti v živo!

Copyright © Bojan Dolenc