Ptičje pajke pogosto gojimo v terarijih/insektarijih in so zelo priljubljena »hišna žival«. Ne smemo jih zamenjevati s tarantelami, recimo istrsko tarantelo (Lycosa tarentula). Problem je , ker jim američani ljubiteljsko pravijo »Tarantulas«, ker so podobno strupeni kot prave tarantele, to je zavedlo že precej ljudi, da uporabljajo napačna imena. Ptičji pajki spadajo v družino Theraposidae ; tarantele pa v družino Lycosidae - to so pajki volkci, znana vrsta je Hogna radiata in naša Lycosa tarentula in številne druge. Čez dan tiči tarantela , naš največji, do 3 cm velik pajek v globoki jamici, ponoči pa gre v hladu na lov na različne žuželke. Ime ima naš volkec po italijanskem mestu Tarentu v Apuliji , kjer so v srednjem veku verovali, da ima ta pajek strašen strupen pik in so plesati zato obredni ples "tarantelo". V resnici piči samo toliko, kot osa.
Sistematika več kot 35000 vrst pajkov je zapletena in se še spreminja. Ptičjih pajki: Animalia – Arthropoda – Arachnida – Araneae - Mygalomorphae - Theraphosidae.

Družina Theraphosidae,Thorell,1869 šteje preko 880 znanih vrst v 13 poddružinah, najbolj znani rodovi v hobiju so : Acanthopelma, Acanthoscurria, Aphonopelma, Avicularia, Brachypelma, Brazilopelma, Bonnetina, Ceratogyrus, Chaetopelma, Chromatopelma, Citharischius, Cyriocosmus, Cyriopagopus, Ephebopus, Grammostola, Haplopelma, Hysterocrates, Ischnocolus, Lampropelma, Lasiodora, Megaphobema, Nhandu, Pamphobeteus, Poecilotheria, Selenocosmia, Stromatopelma, Theraphosa, Vitalius, Xenesthis.

http://home.online.no/~janor/b_smithi4.jpg

Ker so v naravi mnoge vrste že ogrožene, tudi zaradi potreb trgovine z malimi živalmi, je zelo pomembno, da kupujemo in gojimo le v ujetništvu gojene pajke, razen izjemoma, če nabavimo redko novo vrsto z dovoljenjem Ministrstva za okolje s papirji CITES za potrebe razmnoževanja, javnih akvarijev oz. zoojev ali znanstvenih opazovanj. CITES je kratica za »The Convention on International Trade in Endangered Species«, gre za mednarodno evidenco o ogroženih vrstah, prvi rod ptičjih pajkov, uvrščen na seznam CITES II je bil rod Brachypelma, vrsta B. smithi leta 1985. To pomeni, da je mehiška vlada omejila število legalno izvoženih osebkov te vrste. Ker to podraži živali, se žal pojavlja ilegalna trgovina, ki izjemno ogroža prizadeto vrsto, a to je splošen problem, zato vsaka pravna država potrebuje carinike in živalsko policijo. Vedno zato kupujmo ptičje pajke, ki imajo CITES papirje oz. je znan njihovo poreklo.
Vrsta B. smithi (Mexican red-kneed tarantula) je tudi na IUCN seznamu ogroženih vrst iz leta 2004 pod oznako »manjša ogroženost« (Lower Risk) pod imenom Euathlus smithi. Je strupen pajek, vendar miroljuben in je zaradi svoje dolgoživosti (dočaka do 30 let) in lepote med najpogosteje gojenimi in v filmih snemanimi vrstami ptičjih pajkov. Ima temno rjavo telo z oranžno-rdečimi koleni. Vsaka noga ima na koncu 2 kaveljčka za plezanje po drevesih; konice nog ima tudi občutljive na vibracije, okus in vonj, kar mu pomaga poleg 8 oči, da najde plen. V Mehiki živi v različnih habitatih, od puščave do pragozda. Je nočni plenilec, žrtev zagrabi in spusti vanjo strup, ki jo ubije in »prebavi«, vendar pa v nevarnosti tudi odvrže strupene dlačice, ki sovražnika lahko oslepijo ali zadušijo. Iz tega razloga te vrste ni priporočljivo prenašati po golih rokah z nezaščitenim obrazom. Razpon nog ima do 18 cm, samica živi dalj in izleže do 700 jajčec na leto. Terarij : min 30 x 30 x 40 cm, šotna/vermukulitna podlaga, koplje rove, potrebuje kos lubja ali korenino, da se lahko skrije; vlaga 65-70%; temperatura 25 – 28°C; podlago redno škropimo; hrana: črički, murnčki, kobilice, ličinke hroščev mokarjev, vešče, muhe itd..

http://www.akvazin.com/diskusije/default.cfm?Nit=31&Tema=567

Bojan Dolenc