Ostrižniki iz velikih vzhodnoafriških jezer so najbolj znan spektakularen primer eksplozivne speciacije in ekološke raznoličnosti ( tekom tisočletij se je razvilo okoli 2000 vrst) , toda te jezerske radiacije so pogosto narobe razumljene, kot da nimajo pomembnega vpliva na splošno biodiverziteto. V afriških rekah (kot so Kongo, Zambezi, Okavango ali Limpopo) se je po drugi strani razvilo zelo malo novih vrst zaradi omejenih ekoloških možnosti. Znanstveniki (raziskovalni tim vodi Domino Joyce iz angleške "Hull University") poročajo, da so tu odkrili drugo evolucijsko vročo točko! Paradoksalno v rekah južne Afrike kar mrgoli vrst ostrižnikov, a ti so le žalosten preostanek vrstno bogate skupine ostrižnikov (original.= "species flock"), ki se je razvila v procesu adaptivne radiacije ("prilagoditvenega širjenja") v velikem jezeru v Botswani, ki se je posušilo pred 2.000 leti. Znano kot jezero Makgadikgadi je pokrivalo ozemlje, večje od današnje Švice, ležalo je severno od puščave Kalahari, nastalo je pred 52.000 leti, v njem pa se je razvilo do 400 vrst ostrižnikov (Ole Seehausen, Bernska Univerza, član tega tima). Ko se je jezero posušilo, se je 25 vrst ostrižnikov rešilo v reke (Zambezi), ki so se prvotno iztekale iz njega. Ugotavljali so izvor teh rečnih ostrižnikov s pomočjo mitohondijske DNK, ki se podeduje po materi. Raziskali so vrsto tesno povezanih genov (halotip), ki se dedujejo skupaj; to je pokazalo, da imajo te ribe skupnega prednika, ki ni v sorodu z vzhodnoafriškimi ostrižniki, ki so tako uspešno naselili jezera vzhodnega tektonskega jarka (Malawi, Tanganjika, Viktorija ipd.). Poleg raztegljivih ust, dodatnih goltnih zob, zmožnosti mladic, da jim ni treba ob rojstvu po zrak na vodno gladino je najpomembnejša in ključna inovacija ostrižnikov, ki je prispevala takemu uspehu te skupine rib v Afriki, sposobnost samic, da nosijo ikre v ustih (= ustonoše ) do 3 tedne ali več, preden jih že razvite in dovolj velike spustijo v okolje. To jim je omogočilo zavzeti tudi globjo in odprto vodo, kjer so se specializirali na vse možne vrste hrane (karnivori, polžojedci, planktivori, algojedci itd...). V južni Afriki je torej hitra evolucija ostrižnikov na geografsko omejenem prostoru omogočila ekološko priložnost, ki je v tem primeru bistveno vplivala na celotno kontinenatlno biodiverziteto afriških ostrižnikov. Vir : http://news.nationalgeographic.com/news/2005/05/0504_050504_chiclids.html

Nasvet : preberi več o tej zanimivi problematiki v članku CICHLID POWER tule :

http://www.akvazin.com/default.cfm?j=Si&kat=0201&ID=483&noextra