Jeguljasti som (Aalwels, Eel catfish) vrste Channallabes apus, Günther, 1873 (družina Clariidae = "zrak dihajoči somi" ) živi v blatnih močvirjih zahodne Afrike, med Angolo in porečjem Konga. Zaradi negostoljubnega okolja so ga "zahodni" ihtiologi odkrili šele nedavno. Zaradi specifičnega habitata se hrani s kopnimi hrošči; včasih so misili, da se hrani le z žuželkami, ki naključno padejo na vodno gladino, akvarijsko preučevanje s pomočjo videokamere pa je pokazalo, da lahko zelo uspešno lovijo svoj plen na kopnem! Za nas akvariste je pomembno vedeti, kakšno je to okolje in zakaj se je ta riba prisiljena hraniti na kopnem. V vodnem okolju ribe posrkajo svoj plen, zrak pa je 800 x manj gost, tu je moral som razviti drugačno strategijo lovljenja hroščev. Belgijski biologi* so v akvaterariju posneli postopek hranjenja, kjer se je pokazalo, da na kopnem riba dvigne del telesa in iztegne glavo naprej; jeguljasta oblika telesa mu omogoča to dejavnost, ne da bi izgubil pri tem stabilnost. Nato položi usta na plen, čemur sledi precejšen izteg obroča prsnih in jezične kosti. Potem zapre usta in držeč plen v čeljustih se vrne som v vodo, kjer ga dokončno pogoltne. Čeprav gre za drastične mehanske razlike med vodo in zrakom, se kinematika vsesavanja pod vodo izvaja tudi na kopnem, čemur so se prilagodile določene lobanjske kosti in mišice. Poleg tega, da ima v ta namen drugače nameščene lobanjske koščice, ima številne anatomske prilagoditve, vključno s posebnimi koronoidnimi podaljški na spodnji in zgornji čeljusti ipd.. Podobno kot prvi kopni vretenčarji (glej Novico iz 8.4.2006 - "Manjkajoči člen evolucije" **) jeguljasti som lahko upogne vrat s pomočjo spremenjenih vretenc, kar mu omogoča, da zvrha zgrabi kopni plen, ne da bi se za to moral dvigniti v zrak s pomočjo plavuti ali okončin. Kasneje so kopne živali razvile vrsto strategij za lovljenje plena, od iztegljivih čeljusti do lepjivih jezikov.Tudi nekatere druge ribe, ki lovijo na kopnem, kot recimo znane sprehajalke, imajo tudi gibljive vratove. Zmožnost rib, da upognejo glavo navzdol med hranjenjem je pomembna lastnost, ki je omogočila prehod vodnih živali h kopenskim.

Clarias gariepinus (A), Clariallabes longicauda (B ), Gymnallabes typus (C) in Channallabes apus (D)

* = Sam Van Wassenbergh in tim - Univerza v Antwerpnu in Gentu - Belgija.
** = - Tiktaalik roseae so poimenovali fosil velike ribe, ki je živela v plitkih vodah in sedaj dokazuje, kako so vodne živali prehajale z morja na kopno, vmesna "postojanka" pa so bile najprej plitke vode.
Glej tudi: Devaere, S.; Adriaens, D.; Verraes, W.; Teugels, G.: "Cranial morphology of the anguilliform clariid Channallabes apus (Gunther, 1873) (Teleostei : Siluriformes): are adaptations related to powerful biting"; JOURNAL OF ZOOLOGY. 255: p. 235-250 X 2001