Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Naša hladnovodna činklja
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
  Oglejte si tudi...
 
Kongoški rilčar ...
V redu krapovcev, ki je med najštevilčnejšimi ribami kostnicami, najdemo poleg pravih krapovcev (Cyprinidae) še eno ne prav majhno družino činkelj (Cobitidae), ki šteje preko 200 znanih vrst. Činklje so sladkovodne talne ribe, med njimi je mnogo reofilnih vrst, naseljujejo samo vode Azije in Evrope. Poleg drevesne zelene rege (Hyla arborea) je bila pri nas činklja (Misgurnus fossilis) najbolj znana napovedovalka slabega vremena.

Riba - vremenski prerok
E = kritično ogrožena


Sistematika : Animalia - Chordata - Vertebrata - Actinopterygii - Neopterygii - Teleostei - Ostariophysi - Cypriniformes - Cobitidae - Cobitinae - Misgurnus - fossilis.

V Evropi živi le 11 vrst činkelj, od tega 4 vrste v Sloveniji. To so : činklja, Misgurnus fossilis, Linne, 1758; navadna nežica, Cobitis taenia, Linne, 1758; velika nežica, Cobitis elongata, Heckel et Kner, 1858; zlata nežica, Cobitis (Sabanejewija) aurata, Filippi 1865. Babico, Barbatula barbatulus, Linne, 1758 po novem uvrščamo v družino ploščatih činkelj, Balitoridae !
Bolj ali manj so vse močno ogrožene in se nahajajo na rdečem seznamu. Dodatek II. Habitatne direktive vključuje 26 vrst sladkovodnih rib, 3 vrste piškurjev in 2 vrsti sladkovodnih rakov, ki živijo v Sloveniji. Od činkelj so na tem seznamu činklja, navadna nežica , velika nežica in zlata nežica.Trenutno le edina v smislu prehrane užitna vrsta babica ali smrkica ni trajno zavarovana?

zlata nežica, Sabanejewia aurata


Značilno za činklje je valjasto, bočno stisnjeno telo brez lusk ali z majhnimi luskami, 6 - 12 brkov okoli podstojnih ust, črevesno dihanje (hodijo na površino po zrak) in pretežno nočno življenje. Ker imajo običajno precej zraka v črevesju, so zelo občutljive na spremembe zračnega tlaka, zato ob spremembi vremena postanejo nemirne; to še posebej lepo opazimo v akvariju, kjer činklje pred dežjem ali nevihto neumorno plavajo ob stenah akvarija.
Za činkljo so kot razlog uvrstitve na seznam Natura 2000 navedli, da je ogrožena zaradi zanimanja akvaristov zanjo. Morda to le delno drži, osebno sem videl to vrsto v toplovodnem okrasnem akvariju nekega ljubiteljskega akvarista (bila je kar med tropskimi ribami) na srečo le enkrat, vendar na splošno zaradi velikosti to ribo le redko kdo goji v akvariju in pri nas verjetno še ni bila naprodaj v trgovinah za male živali. Večkrat pa smo že videli v akvarijih, praviloma toplovodnih (kar je povsem zgrešeno in vse obsodbe vredno) vrste nežic¸še posebej je bil med našimi akvaristi znano nabirališče nežic topli izvir pod Šmarno goro; kasneje so ribiči tam v potok, kjer so se drstile, vložili klene in nežica je tam izumrla. Na konretnem primeru smo videli, da so največja nevarnost poleg izsuševanja in onesnaževanja za te drobne ribe prav športni ribiči, poleg sicer prepovedanega lovljenja za živo vabo tudi z nezakonitim vandalskim vnašanjem neavtohtonih "športnih" vrst rib v naše nekoč glede biodiverzitete bogate in edinstvene vodotoke! Zaradi ogroženosti bi bila činklja dejansko primerna riba za razmnoževanje v ujetništvu v ustreznem hladnovodnem akvariju ali bazenu zaradi potreb po vračanju v naravne habitate, kjer je že marsikje izginila iz seznama prisotnih vrst. Vendar bi tako "rezervatsko" gojenje moralo biti dovoljeno in pod strokovnim nadzorom ustreznih državnih strokovnih služb (ARSO ali Zavod za ribištvo). Zanimivo pa je, da je ponekod v drugih državah ta vrsta dokaj iskana akvarijska riba med akvaristi - specialisti, ki se ukvarjajo z gojenjem različnih vrst činkelj, marsikje je zaradi velikosti tudi priljubljena riba v javnih akvarijih. So jo že večkrat dokaj uspešno tudi razmnožili, pri nas žal za tak primer še nismo slišali.

Činklja (Misgurnus fossilis) je pri nas kritično ogrožena vrsta (E= endangered). Živi v vzhodni Evropi do reke Volge, zahodno sega njen arela do severne Francije in Nizozemske, na severu do reke Neve, njena južna meja je pri nas v porečju Donave: v porečju Save, Drave in Mure; znano je nahajališče v Rinži pri Kočevju. Hrvati ji rečejo čikov, čehi cik ali pískora, angleško govoreči narodi Weatherfish , nemško govoreči Schlammpeitzger itd..V preteklosti je bila dosti bolj razširjena in običajna, Brehm jo navaja celo kot običajno vrsto na Ljubljanskem Barju in močvirnatih pritokih Save, kjer naj bi se držala v blatu. Najbolj ji je škodilo ravno izsuševanje močvirij in kemično onesnaževanje voda. Ponekod po Evropi, kjer so ekološko bolj osveščeni, jo že vračajo v vodotoke, kjer je nekoč živela. Pri nas lahko na to še čakamo in upamo na boljše čase. Činklja se najraje zadržuje v počasi tekočih ali stoječih voda, mrtvicah in občasno poplavljenih močvirjih v blatu, ker je nočna žival, jo zelo redko srečamo, četudi je prisotna. Samo zelo veliki poznavalci vedo, kako in kje jo ujeti. Prenese tudi občasno dokaj toplo vodo, do +28°C, v kateri primanjkuje kisika, takrat jim pomaga znamenito črevesno dihanje. Ob suši ali pozimi se lahko zarije do pol metra globoko v blato, kjer počaka na boljše pogoje. Hrani se z zoobentosom, z raznimi "črvički" (tubifeksi, vodnimi deževniki ipd.), ličinkami žuželk (trzače, komarji) , rakci in mehkužci, podobno kot večina činkelj. Dosežejo do 30 cm telesne dolžine;imajo tipično dolgo valjasto telo, ki je na repu bočno stisnjeno. Po telesu ima temnorjave vzdolžne proge in pike na rumenem telesu in rumen do oranžen trebuh (v času drsti). Značilno za njen rod je, da nima očesnih bodic (kot večina činkelj, če omenimo le akvaristično znane trnooke iz rodu Pangio ali rod Botia). Na podstojnih ustih ima 10 brkov, 4 na zgornji čeljusti, 2 v ustnih kotičkih in 4 na spodnji čeljusti. Spolno zrelost dosežejo, ko so stare 2 leti. Samci so manjši in bolj vitki, ločijo se od samic tudi po debelejši drugi plavutnici na prsnih plavutih. Ob času drsti se jim trebuh obarva lepo oranžno in postanejo nemirne in živahne. Drstijo se med aprilom in junijem nad vodnimi rastlinami, kamor odlagajo ikre ( fitofilna drstnica). Med drstjo hitro vijugajo in se s telesi prepletajo med seboj, kar spominja na "ples jegulj". Odvržejo med 100.000 - 150.000 iker premera 1,5 mm. Inkubacija iker traja 7 - 8 dni.
Če jo gojimo v ujetništvu, sodi ta redka in zanimiva riba izključno v sladkovodni hladnovodni biotop akvarij, ki mora biti dolg najmanj 100 cm (min. 200 l). Temperatura v akvariju naj bo od 4°C - 24°C. Podlaga mora biti mehka, neostra mivka, veliko skrivališč in rastlin, predvsem plavajočih ter zelo kvaliteten biološki filter. Činklja je dokaj občutljiva na nitrite in nitrate v vodi, prav tako na težke kovine. Činklja ne ljubi preveč svetlobe in premočnega vodnega toka, zato je pomembno, da je iztok iz fitra speljan skozi naluknjan difuzor, ki vodni tok razprši enakomerno po celem akvariju. Kdor nima pogojev za gojenje v ujetništvu in nima ustreznega dovoljenja in pogojev, naj te močno ogrožene vrste ne zadržuje po nemarnem v akvariju, še posebej ne med t.i. okrasnimi toplovodnimi ribami. V javnih akvarijih so zabeleženi primeri, da je činklja dočakala 22 let; če imajo optimalne pogoje, vrste činkelj doživijo podobno kot mnogi pravi krapovci dokaj visoko starost. Činklja je zanimiva in lepa činklja, po kateri se po naše imenuje celotna družina .

Bojan Dolenc

Članek je izšel v reviji MOJ PES 2/2005