Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Neolamprologus similis, Polžarka
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
V diskusijah je avtor vh obljubil zapis o polžarkah vrste Neolamprologus similis (Büscher, 1992) iz poddružine ostrižnikov Pseudocrenilabrinae. Objavljamo odličen članek, ki je plod lastnih zapažanj in razmišljanj.

Neolamprologus similis, polžarka iz jezera Tanganjika v akvariju

V niti default.cfm?Nit=15&Tema=2392 sem obljubil zapis o polžarkah vrste Neolamprologus similis (Büscher, 1992) iz poddružine ostrižnikov Pseudocrenilabrinae. Znanja o tanganjiških ribicah te vrste, nabranega iz knjig, tule ne bom ponavljal, razen morebiti tistih najnujnejših podatkov, ki jih je treba omeniti, da se ribice dobro počutijo. Raje se bom osredotočil na svoja opažanja in izkušnje nabrane ob nekajletnem gojenju te vrste.

Trije razlogi, ki bi akvarista lahko navdušili za gojenje so naslednji:

»Prebivanje« v lupinah polžev. V tanganjiškem jezeru, ki je ponekod bojda ponekod polno praznih školjčnih lupin polžev Neothauma tanganycense, naseljujejo te lupine. Žal jih v bližnji in daljni okolici ni mogoče kupiti. K sreči se Similisi zadovoljijo tudi z lupinami domačih vrtnih polžev. Seveda ni slabo, če so nekoliko večje. (Gurmani lahko izkoristijo prijetno s koristnim in si privoščijo pojedino, ostali pa lahko prazne lupine naberejo po vrtovih, ali pa, občasno, kupijo v delikatesnih trgovinah) . Za ljubitelje akvarijskih rastlin morebiti ni odveč opozorilo, da Similisi radi kopljejo po podlagi., predvsem pa okrog polžjih lupinic in jih s tem, deloma zakopavajo. Zgodi se torej, da nehote izkopljejo kakšno rastlinico. Rešitve so znane – rastline obdane z nekaj kamenja, ali pa akvarij brez rastlin (kar je tako in tako precej blizu tanganjiškemu biotopu). Similisi okolico preurejajo tako da polžje hišice premikajo, večkrat pa kopljejo okrog njih, tako da se skotalijo v izkopano jamico. Včasih kakšno hiško tudi zakopljejo. Med mnogimi polžjimi hiškami ponavadi izberejo tisto z najbolj zakritim vhodom. Besedico kopljejo bi veljalo razložiti. V literaturi in na medmrežju se pojavljajo različni opisi tega razkopavanja. Jaz sem opazil le to, da ribice z gobčkom prestavljajo kamenček za kamenčkom! Kar ni enostavno, če si velik le dva cm, pesek pa ima premer nekaj mm. Kopljejo večinoma samičke, občasno pa tudi samci. V polžjih lupinah se čez dan ne zadržujejo prav veliko; tja se skrijejo le ob nevarnosti in ponoči. V lupine odlagajo ikre in v njih vzgajajo mladičke… In s tem smo pri drugem razlogu...

Enostavno gojenje in razmnoževanje. Tako kot primnogih ostrižnikih, tudi pri similisih, razmnoževanje, ki je sen vsakega akvarista, ni zapleteno. Če so pogoji kolikor toliko ugodni, za vse poskrbi parček sam. Pogoji? Trda, alkalna voda (kakršna v Ljubljani in na Gorenjskem teče po večini vodovodov; pri meni: pH okrog 9, dH okrog 15), temperatura okrog 26° C, občasen dodatek Tanganjika sol-a (izdelek Bojana Dolenca), občasna, ampak res občasna, živa hrana (vodne bolhe, navpliji artemij), občasna zamrznjena hrana (jim ne tekne!?!), občasno pa boljše vrste komercialnih pripravkov. Obnesejo se granulati , ki relativno hitro padejo proti dnu. Similisi večinoma ne pridejo po hrano na vodno gladino, pojedo torej le tisto kar pada proti dnu. Zelo redko tudi kaj poberejo s tal. (Mimogrede, prehranjevanje na gladini je precej odvisno od višine akvarija. V enem, kjer je do gladine le kakšnih 25 centimetrov, so hrano pobirali tudi na gladini, v drugem, z višino 50 cm pa jim to sicer hodi po glavi, a se nikoli ne opogumijo).

V ugodnih pogojih parček relativno pogosto odloži ikre, za katere na mikro lokaciji skrbi ♀, na nekoliko širšem območju pa naokrog plava in straži še ♂. Kako dolga je inkubacija iker je težko oceniti, saj je ikre v polžji lupini težko opaziti (na medmrežju krožijo podatki, da se mladice izležejo po dveh dneh, a ostanejo v polžji lupinici še kakšen teden). Ko mladički prosto zaplavajo, eden za drugim uidejo iz polžje hišice in samostojno iščejo hrano. Že od prvega dne jim zelo teknejo navpliji artemij, kadar teh ni pa se zadovoljijo tudi z umetno hrano. Mladički se le redko odmaknejo od polžje lupinice za več kot nekaj centimetrov. Če pa se že, jih ♀ z gibi, ki opozarjajo na nevarnost, nažene nazaj. Omeniti velja še to, da ♀ pogosto odlaga ikre v nekaj tedenskih zaporedjih, tako da se zgodi, da je nekaj mladičkov še povsem majhnih (2mm), nekaj večjih (6mm) in nekaj največjih (okrog 1cm). Ko mladički dosežejo velikost okrog 1cm, jih začne ♀ najprej »vljudno« odganjati, kasneje pa je do njih precej napadalna. Sčasoma se napadalnost neha in tisti mladiči, ki se niso pustili odgnati, se vključijo v »kolonijo«. Tisti mladički, ki se ne »odselijo« imajo nekaj časa precejšnje težave - velikost približno en centimeter, je torej kar prava za preselitev v drug akvarij.

Velikost. Zrastejo ne prav veliko, ♂ kakšnih pet centimetrov, ♀ med dva in tri centimetre. Za razliko od večine drugih prebivalcev Tanganjike, se parček ali dva prav dobro počutita v akvariju velikosti 40 ali 50 litrov. Če je na voljo večja posoda, še boljše! Sam si vedno želim, da bi akvarij izgledal kot košček narave. Ta iluzija je gotovo boljša, če so v akvariju danih dimenzij (pa naj bodo kakršne koli že) manjše ribice. Kar se tiče similisov, lahko zatrdim, da večina, tudi v precej večjem akvariju, izbranega okoliša ni zapustila za več kot nekaj deset centimetrov. V dvesto litrskem akvariju imam trenutno pet odraslih similisov (in kakšnih dvajset mladičev različnih starosti). Med odraslimi so tri ♀♀♀ in dva ♂♂. Vse tri ♀♀♀ se držijo svojih teritorijev in praktično nikoli ne pridejo v stik z »drugo« sosedo (na meji med »prvimi« sosedami so spori pogosti, a se ponavadi končajo z grožnjami). Nekoliko drugače je s ♂♂. Eden se ves čas drži v bližini ene od ♀, a obvlada nekoliko širši prostor kot ♀, nekako 1 površine akvarija. Kadar se drugi ♂ preveč približa, se malce šopirita, grozita drug drugemu in se razideta. Drugi ♂ obvladuje preostali del akvarija, ki vključuje tudi ozemlja obeh preostalih ♀♀.

Za konec še podatek, da afriškim ostrižnikom, ki del življenja prebijejo v polžjih lupinah v naših logih rečejo polžarke (angleško shell dweller) in, da jih je kar nekaj vrst. Similisu najbolj podoben je Neolamprologus multifasciatus . Pravzaprav je edina opazna razlika med vrstama nekaj dodatnih prog na glavi similisa.

Povzetek. Za gojenje vrste Neolamprologus similis zadošča že manjši akvarij (50 litrov za enega ♂ in eno ali dve ♀♀ , nobenih težav ni s pripravo vode (vsaj v Šišenskem delu Ljubljane), pri hrani niso izbirčni, veliko veselja nudijo z živahnim obnašanjem ob preoblikovanju in obrambi ozemlja, imajo neobičajne življenske navade.
---------------
Harb Vili


Ker je govora o biotopu Tanganjika, dodajamo še en odličen tekst iz diskusij na to temo:

Napisal: Marko, 7.2.02 ob 13:14

Predlogi za naselitev 200-250 litrskega akvarija s tanganjiškimi ostrižniki

Na začetku opozorilo: tile predlogi temeljijo na mojih izkušnjah, kombiniranih s podatki iz literature in s sledenjem virom na internetu (akva-teorija, torej). Pri zahtevah posameznih vrst sem raje konzervativen kot ne: nekateri avtorji kot primerne za določene ribe navajajo presenetljivo majhne akvarije; take navedbe je po mojem mnenju dobro tehtati s podatki o življenskem okolju in navadah vrste v naravi, neprecenljive pa so tudi izkušnje akvaristov, ki se jih da izbrskati v internetnih diskusijskih skupinah. O zahtevah predlaganih vrst se podrobno poučite v knjigah in na internetu (ali vprašajte na Akvazinu). Vse napisano v tem prispevku velja za tanganjiške ostrižnike. Zahtevnost posamezne ureditve označujem z zvezdicami:

* nezahtevne in relativno poceni ribe, primerno za začetnika

** za stopnjo občutljivejši prebivalci, ki jim mora akvarist biti sposoben zagotavljati neoporečno vodo

*** bolj občutljive ribe

Uvod: filozofija majhnega akvarija za ostrižnike

Kdo še ni bil soočen s tipično akvaristovo dilemo: rad bi gojil to ribo, pa to in to, akvarij pa žal velik le toliko in toliko litrov? Morda nam bo na koncu celo uspelo natlačiti akvarij z vsemi ribicami, ki si jih želimo, a vprašanje, če bo tak akvarij uspešen – se bodo ribe naravno obnašale, bodo lepih barv, se bodo razmnoževale? Pri tanganjiških ostrižnikih je zaradi njihove agresivnosti tak pristop za neprostovoljne prebivalce žal pogosto tudi smrtno nevaren.

Nekoliko oguljeni rekli, ki pa nista brez soli, pravita »manj je več«, in »majhno je lepo«. Sprijaznimo se torej s tem, da vsega v majhnem akvariju pač ne moremo imeti (da, 200-250 litrski akvarij je za tanganjiške ostrižnike majhen akvarij!) in ju uporabimo v svojo korist, oziroma bolje, v korist naših bodočih varovancev.

Splošni pomisleki pri gojenju tanganjiških ostrižnikov v majhnem akvariju

Najprej črtajmo ribe, ki so zaradi svoje velikosti ali načina življenja absolutno neprimerne za majhen akvarij. Sprejemljiva velikost odraslih rib je tam nekje do 10 cm. Raje se torej odpovejmo ribam rodov Tropheus (prevelike in preveč agresivne, potrebno gojenje v velikih skupinah), Petrochromis (Tropheus na kvadrat), Ophtalmotilapia, Enantiopus, Xenotilapia in drugim rodovom iz skupine Ectodini (agresivni samci z zelo velikimi teritoriji). Priporočljive ribe za majhen akvarij so zlasti manjše vrste iz skupine Lamprologus, predvsem različne vrste polžaric, manjše vrste rodu Julidochromis (J. ornatus, transcriptus in dickfeldi), pa rodova Chalinochromis in Telmatochromis. Pogojno in le za največje akvarije v tem rangu pridejo v poštev tudi ribe rodu Paracyprichromis (npr. atraktivna vrsta »blue neon« P. nigripinnis), pri katerih so samci nekaj manj agresivni kot pri rodu Cyprichromis. Enako nekateri avtorji pravijo tudi za vrsto peščenega ostrižnika Xenotilapia flavipinnis.

Pri večini naštetih vrst je težko ločiti samce od samic, posebej pri mladih ribah. V takih primerih praviloma naselimo v akvarij po 6-8 mladih pripadnikov vsake vrste, vendar pozor! Ko bodo ribe začele spolno dozorevati, se prične pokol: prvi par, ki se bo vzpostavil, bo hotel iz akvarija pregnati vse ostale pripadnike iste vrste, ti pa se v majhnem akvariju nimajo kam umakniti. Bodimo torej pripravljeni, da bomo nesrečnike pravočasno umaknili drugam. Pari različnih vrst nato praviloma sobivajo brez problemov, vsaj dokler se ne zdrstijo. V akvariju mora biti dovolj prostora in skrivališč, da se ostali prebivalci lahko umaknejo iz teritorija staršev.

Včasih imamo možnost kupiti par, vendar to ni nujno boljša (ali cenejša) rešitev. Kot pri ljudeh tudi pri ostrižnikih ni nujno, da si bosta ribi všeč; zgodi se celo, da zaradi spremembe okolja ob prenosu v drug akvarij razpade par, ki se je že drstil. Obakrat se stvari lahko slabo končajo, praviloma za samico, ki je šibkejša.

Vrste Paracyprichromis in Xenotilapia gojimo v majhnih jatah; najboljše je razmerje 3-4 samice na enega samca. Polžarke iz skupine Lamprologus lahko gojimo v parih, še bolje v haremih (en samec na več samic), nekatere vrste pa živijo v kolonijah po 10 in več osebkov (Neolamprologus multifasciatus in N. similis).

Od tehničnih zahtev za gojenje je pomemben zlasti brezhiben in dobro utečen, najbolje nekoliko predimenzioniran filtrski sistem. Vse ribe iz jezera Tanganjika so namreč zelo občutljive na amoniak in nitrite. Večina slabo prenaša tudi nitrate, zato so priporočljive pogoste delne menjave vode. Zlasti starejši primerki slabo prenašajo menjave večjih količin vode naenkrat. Najbolje je menjati pogosteje (denimo enkrat tedensko) do 25% vode.

Rastline v akvariju niso nujno potrebne (v naravnih habitatih teh rib jih praviloma ni), vendar lahko pridejo prav za razmejitev teritorijev ali kot skrivališča za preganjane ribe. Nobena izmed priporočenih rib (razen spodaj omenjenih Spathodus in Tanganicodus) ni rastlinojeda, zato rastlin ne bodo poškodovale. Puristi se omejujejo na podobne rastline, kot rastejo v jezeru Tanganjika (čeprav smo že omenili, da so v habitatih naših rib redke): predvsem valisnerije in rogoliste (Ceratophyllum). Druge rastline, ki se obnesejo v trdi in alkalni vodi so Anubias in nekatere vrste kriptokorin.

Dno, prekrito s polžjimi hišicami (**)

Posamezni predeli peščenega dna v jezeru so na debelo prekriti s praznimi hišicami polžev. V alkalni jezerski vodi se lupine ne topijo; minerali, ki se izločajo iz bogato nasičene jezerske vode vežejo hišice kot nekakšen cement. Dno akvarija prekrijemo z debelo plastjo polžjih hišic (vsaj 5 cm na debelo). Povsem primerne so hišice našega domačega polža Helix. Dodamo lahko posamezne večje kamne, ki bodo razmejevali teritorije. Akvarij naselimo z vrstami iz takega habitata: kolonija (8-10 živali ali več) Neolamprologus multifasciatus ali N. similis, par ali harem Telmatochromis sp. »Vittatus shell«, in par/harem pritlikavega Altolamprologus sp. »Sumbu shell«. Če je akvarij dovolj velik in visok, lahko kot »ribe za pogum« dodamo še manjšo jato Paracyprichromis; te imajo rade velike kamne, ki segajo do površja in služijo samcem kot središča teritorijev.

Peščeno dno (***)

V velikem akvariju z veliko površino bi lahko gojili manjšo jato Xenotilapia flavipinnis. Dno naj prekriva debela plast drobnega, dobro zaobljenega peska, po katerem bodo ribe rile in iskale hrano. Nekaj strateško razpostavljenih večjih kamnov bo pomagalo razmejiti teritorije, če se kak par odloči za drstitev. Ker so te ribe izredno miroljubne in plašne, hkrati pa potrebujejo veliko prostora, drugih vrst rib raje ne dodajajmo.

Mešano okolje (* do **)

V ospredju akvarija uredimo peščino, v kotih in ob zadnji steni pa nagrmadimo kamne in naredimo votline. Na peščino razpostavimo posamezne prazne polžje hišice; tja naselimo robustne haremske polžarice (samca in tri do štiri samice ene vrste), npr. žabjeglavi Lamprologus ocellatus, lep bisernati L.. meleagris, L. calliurus (nekdaj »sp. Magarae«) – samec ima rep liraste oblike in je prevelik (blizu 10 cm), da bi še lahko šel v hišico, Neolamprologus brevis – edina vrsta, kjer se samec in samica lahko skupaj skrijeta v isto hišico. Za poselitev zadnjega dela izberemo po en par iz rodov Julidochromis in (Neo)Lamprologus, npr. N. buescheri, ki zraste do 8 cm in ima majhen teritorij z okoli 30 cm premera.

Kolonija lirorepih ostrižnikov (*)

Dno akvarija prekrijemo z drobnim peskom. Na sredino nagrmadimo kup kamenja, tako da tvori sistem votlin, okoli pustimo prazen prostor. V akvarij naselimo par ali manjšo skupino lirorepih ostrižnikov N. brichardi. Značilno zanje je življenje v razširjeni družini, ko mladice ostanejo v teritoriju tudi potem, ko se starši naslednjič drstijo. Ko nekoliko zrastejo, pomagajo pri obrambi teritorija in varujejo svoje mlajše brate in sestre. Pogled na tako kolonijo, ki v gruči lovi plankton nad svojim kupom kamenja, je enkraten (priporočljiv nekoliko višji akvarij). Standardne N. brichardi lahko nadomestimo s katero od bolj atraktivnih variant iz tega kompleksa, ki vključuje okoli ducat po izgledu in obnašanju precej podobnih vrst in geografskih variant (vendarle vse ne živijo v razširjenih družinah!). Lepi so npr. N. brichardi »Kiku« z modrikastim vzorcem pod očesom, intenzivno obarvani N. pulcher »Daffodil«, ali majhni N. gracilis z izredno podaljšanimi konicami repa in plavuti. Na pesek lahko poizkusimo naseliti katere od robustnih polžaric, ki se znajo postaviti zase (npr. L. ocellatus).

Skalnato okolje (* do **)

Akvarij okrasimo s kamenjem ter poskrbimo za kar največ votlin, niš in vizuelnih pregrad. Vanj naselimo do tri pare skalnih ostrižnikov, recimo eno vrsto rodu Julidochromis, eno Neolamprologus (npr. buescheri, brichardi/pulcher, leleupi), dobro se ponavadi obnesejo tudi Altolamprologus, ki so kljub velikosti do 15 cm izredno miroljubni. Druge primerne majhne vrste za tako ureditev so tudi v rodovih Chalinochromis in Telmatochromis; nekatere slednjih so sicer na glasu kot precej agresivne (T. vittatus, T. dhondti). Taka skupnost je najbolj problematična glede kompatibilnosti/agresivnosti, kar pa je odvisno tudi od individualnih značajev rib.

Turbulentno skalno okolje (***)

Ureditev podobna kot prej, poskrbimo za izredno čisto in s kisikom nasičeno vodo (idealno bi bilo poskrbeti tudi za valovanje z izmenično prižigajočimi se črpakami, kot v koralnih akvarijih – gl. tudi nasvet LFja v eni od niti). Priporočljiva dovolj močna osvetlitev, da spodbuja rast alg. Naselimo z enim parom iz rodu Spathodus ali Tanganicodus. Lahko začnemo s 6-8 mladimi primerki, vendar računajmo s tem, da bo treba odvečne kasneje zanesljivo prenesti drugam (te ribe so namreč izredno agresivne do pripadnikov lastne vrste). Hranimo izključno z rastlinsko hrano. Z njimi bi morda uspeval še par iz rodu Julidochromis, ki lahko živi ob pretežno rastlinski hrani (čeprav se sicer ne pojavljajo v tem habitatu).



Sodelujte v diskusijah na to temo »

Galerija slik