Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Ščukasti krapiči
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
  Oglejte si tudi...
 
Kongoški rilčar ...
Naš legendarni divji živorodkar in moderator Mr. Jamar se po daljši odsotnosti vrača na akvaristično sceno, takoj je poskrbel za odličen opis ščukastega krapiča. Dobrodešel Matic nazaj na AKVAzin in gremo naprej ...

Belonesox belizanus

Ščukasti krapič ali živorodni ščukec, Belonesox belizanus je največji predstavnik družine živorodnih zobatih krapovcev (Poeciliidae), čeprav ni največja sladkovodna živorodka. Kakorkoli, zabeležili so že čez 20 cm velike samice, kar je vsekakor občudovanja vredna velikost, če vemo, da govorimo o gupijevem sorodniku.

Poimenovanja: Belonesox belizanus Kner, 1860

Sinonimi: Belonesox b. maxillosus Hubbs, 1936; Belonesox b. maxillosus Rosen in Bailey, 1963.

Taksonomija: Cyprinodontiformes – Poeciliidae. Vrsta ni v sorodu z azijskimi živorodnimi ščukicami iz družine Hemirhamphidae. Podvrsti: Leta 1936 je Carl L. Hubbs prepoznal dve podvrsti ščukastega krapiča. To sta Belonesox belizanus belizanus in robustnejši Belonesox belizanus maxillosus.

Etimologija: Rodovno ime kaže na morfološko podobnost in vzorce obnašanja, ki so sorodni ščuki (Esox lucius), vrstno ime belizanus pa označuje mesto najdbe vrste.

Slovenski imeni: ščukasti krapič, živorodni ščukec.

Tuja imena: pike killifish, pike livebearer, pike topminnow, topminnow (angleško); gelber Hechtkärpfling, Hechtkärpfling, lebendgebärender Hechtkärpfling (nemško); pepesca gaspar (špansko); szczupaczek zyworodny (poljsko); zhivorodyaschaya schuchka (rusko).

Domovina: Naravno območje ščukastega krapiča se razteza od lagune San Julian, severovzhodno od mesta Veracruz v Mehiki, preko polotoka Jukatana, Belizeja, Gvatemale, Hondurasa, Nikaragve do severna Kostarike. Alohtona populacija podvrste Belonesox belizanus maxillosus pa že od leta 1957, ko je bila vnešena, uspeva v južni Floridi, ZDA.

Biotop/habitat: Najraje ima tople počasi tekoče vode. Na naravnem območju, ki ga naseljuje je najpogostejši v rekah in prekopih, ki se izlivajo v Mehiški zaliv in Karibsko morje, medtem ko ga v rekah, ki se izlivajo v Tihi ocean, ni. Pogost je tudi v ribnikih in jezerih, posebno tistih z obilico vodnega rastlinja. Ta vrsta se pojavlja tudi v brakičnih vodah lagun in izlivov rek ter celo v morskih habitatih, saj lahko prenese visoko slanost vode (specifična gostota do 1,040).

Taylor Slough, Florida -
habitat alohtone populacije
ščukastega krapiča.© South Florida Water Management District


Oblika in barve: Telo puščičaste oblike in značilno oblikovana usta izražata plenilsko nrav. Barve telesa so neizrazite. Odtenke, ki segajo od rumenorjavih do temnejših tonov, na zgornji polovici telesa prekinjajo nepravilne črne lise. Mladicam se od repa proti glavi vleče črna črta, ki jim pomaga pri oponašanju plavajočih vodnih delcev kot so drevesne vejice, koščki plavajočih rastlin, listja ipd. Plavuti so navadno brezbarvne. Luske so majhne in številne.

Spolni dimorfizem: samci imajo gonopodij in so manjši od samic.

Tisto zgoraj je bila slika samice, tole je pa samec. Pa še en podatek, ki govori o kanibalizmu, ki je resnično mnogo večji kot pri mnogoterih ribjih vrstah, ki prav tako prakticirajo takšno početje. Samica lahko brez težav požre samca, ki meri polovico njene velikosti. Prava femme fatale... Foto: Johnny Jensen

Obnašanje: Plenilec.

Razmnoževanje: Oploditev je značilna za družino. Samica shrani samčevo spermo in, kot so potrdili laboratorijski poizkusi, vsakih 38 do 49 dni povrže novo leglo. V ugodnih pogojih se razmnožuje skozi vso leto, čeprav je v naravi prirastek največji med deževnim obdobjem. V ujetništvu lahko deževno dobo stimuliramo z dvigovanjem vodne gladine, vendar to ponavadi ni potrebno, saj so legla tako ali tako zelo številna. Največje zabeleženo število mladičev v enem leglu je bilo kar 322, kar vrsto Belonesox belizanus po plodnosti uvršča na drugo mesto znotraj taksonomske družine. Spolno zrelost dosežejo po šestih do dvanajstih mesecih. Zaznano je kanibalistično vedenje; mladice, ki hitreje odrastejo ponavadi prežijo na manj razvite sovrstnike.

Hrana: Ščukasti krapič je piscivorna riba, ki se v naravi prehranjuje s manjšimi sorodnimi vrstami iz družine, ki se zadržujejo na površini (mečki, platiji, komarjevke). V ujetništvu je nujno hranjenje z živo hrano (žuželke, manjše ribje vrste), ki pa kljub vsemu redko odpravi kanibalistična nagnjenja.

Plen ščukastega krapiča.
© George Burgess

Ogroženost: ni ogrožena.

Življenska doba: kot večina sorodnikov ni dolgoživ (življenska doba je nekaj let).

Zanimivosti: ta vrsta je bila v precejšnjem obsegu uporabljena v raziskovalne namene. V naravi je ta plenilec tudi sam pogosto plen. Z njim se hranijo večje mesojede ribe ter drugi vodni vretenčarji, ribojedi kuščarji ter obvodne ptice (npr. različne vrste čapelj).

V komercialni akvaristiki je zaradi posebnih zahtev in obnašanja izjemno redko navzoča. Vendarle pa je tudi v srednjeevropskem prostoru nekaj specializiranih rejcev, ki lahko akvaristu, ki se navduši nad to vrsto, priskrbijo začetno populacijo.

Velikost: samice 20 cm, samci 12 cm.

Akvarij: zaraščen, z blagim pretokom. Prostornina akvarija naj bo vsaj 200 litrov, izjemoma tudi manj, če je dolžina akvarija vsaj meter.

Zadrževanje: zgornje plasti.

Temperatura: 25° - 37°C.

Voda: pH 6,0 - 8,0; od 9 do 19° dGH.

Foto: Roman Slaboch (Češka).

Avtor: Matic Jamnik (Mr. Jamar).

>> SODELUJ V DISKUSIJAH O TEJ VRSTI TULE