Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Strupi v vodi
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
V vodovodni vodi se bolj ali manj pogosto pojavljajo strupi oz. ribam strupene snovi, ki jih moramo nevtralizirati, preden uporabimo tako vodo za ribe.

Vodovodna voda, ki jo uporabljamo tudi za pripravo akvarijske vode ni čista oz. brez primesi. V njej se pojavljajo razne soli, pesticidi in kemikalije, ki jih zaradi razkuževanja dodajajo v vodovod. Nekatere teh snovi niso škodljive in jih najdemo tudi v najčistejših naravnih vodotokih, druge pa lahko močno vplivajo na počutje prebivalcev v akvariju. Med najbolj nevarne seveda sodi klor, ki ga v vodovod dodajamo zaradi njegovega razkuževalnega učinka. Kovine - še posebej težke - in pesticidi pa tudi nimajo zanemarljive vloge. Poglejmo zakaj.

Klor in kloramin

V praktično vsak vodovod dodajajo klor kot dezinfekcijsko sredstvo. Klor vodi dodajajo v obliki plina, ki v visokih koncentracijah izpodrine druge pline. Majhen delček ga ostane kot prosti klor, večina pa se ga veže z vodo, dokler se ne doseže sorazmerje, kot ga prikazune naslednja enačba:

Cl2 + H2O <=> HOCl + H+ + Cl-

Odvisno od temperature in pH vrednosti vode, se lahko klor, ki se veže z vodo, pojavlja v obliki asociirane hipokloridne kisline (HOCl) ali kot dissociirana iona vodika (H+) in hipoklorida (OCl-).

HOCl <====> H+ + OCl-

Bolj kot hipoklorid je nevarna hipokloridna kislina. Predpostavlja se, da kloridira celične proteine in encime in je izjemno toksična za ribe. Klor je sam po sebi v vodi zelo nestabilen - še posebej pri visokih temperaturah - in njegove dezinfekcijske lastnosti se zmanjšajo, saj reagira z organskimi in ostalimi snovmi ter se iz vode izloči kot plin. Akvaristi lahko to "izhlapevanje" pospešimo z močnim preračevanjem vode. Vodooskrbna podjetja pa zanima le podaljševanje klorove razkuževalne sposobnosti in to lahko privede do težav kjer uporabljajo dolge cevovode (od zajetja do potrošnika). Uporaba klora za dezinfekcijo vode v dolgih cevovodih prisili operaterja, da preračuna koliko se zmanjša koncentracija klora na koncu cevovoda. Ker predpisi zahtevajo vsebnost klora na odjemalski pipi (0.2-0.5mg/l) mora operater v takem primeru v vodo primešati mnogo več klora, saj se le ta med potjo po ceveh izloči.
Drug način podaljševanja obstoja klora v vodi je, da se klor veže z dušičnimi spojinami ko je npr. amoniak in tako tvori kloramin. Ta je mnogo stabilnejši in sprošča hipoklorično kislino počasneje in v dvakrat večjih količinah na atom klora.
Ker kloramin ostane stabilnejši, če je v vodi presežek amoniaka, vodovodna podjetja dodajajo vanjo večje količine amonika kot je potrebno. Vsakršni presežki amonika v vodi pa predstavljajo neposredno nevarnost za ribe. Vodovodna podjetja vodi dodajajo tudi presežke prostega klora in kloramina, da nadomeščata med potjo izgubljeo hipoklorično kislino. Kloramin lahko nastane tudi po naravni poti, ko se dušične spojine - npr. nitratna gnojila - pojavijo v klorirani vodi.

Klor v vodi povzroča t.i. "ubežni refleks", saj ribe poskušajo poiskati vodo brez klora. Če pobeg ni uspešen začnejo ribe trepetati in pobledijo (izgubijo barvo), postanejo negibne in šibke. Čez čas prenehajo dihati (odpirati škržne poklopce) saj klor poškoduje škržno tkivo. Nivo, pri katerem je klor smrten, je odvisen od:

  • pH in temperature (ki, kot smo videli, vpliva na količino hipokloridne kisline) vode;
  • količine rezidenčnega klora;
  • prisotnosti določenih kemikalij (ki povečajo učinek klora);
  • količine raztopljenega kisika (v relaciji s poškodovanim tkivom);
  • in nenazadnje od vrste rib, saj niso vse enako občutljive.
Količina klora v mejah 0.2-0.3 mg/l je dovolj, da ubije vsako ribo sorazmerno hitro. Da bi preprečili kronične zastrupitve s klorom poskrbimo, da količine klora v vodi ne presežejo 0.003 mg/l.

Preprečevanje težav povezanih s klorom je dokaj enostavno, saj lahko kupimo pripravke, ki v primernih količinah nevtralizirajo klor. Večina komercialnih pripravkov temelji na natrijevem tiosulfatu, ki se soramerno hitro veže s klorom in ga tako nevtralizira. Voda, ki vsebuje kloramine pa potrebuje posebno pozornost, saj dodajanje natrijevega tiosulfata sicer odstrani klor, v vodi pa še vedno ostanejo večje količine amoniaka. Tako vodo moramo nato filtrirati skozi zeolite ali aktivno oglje, ki odstrani amoniak, šele po tem jo lahko uporabimo v akvariju. Da bi ugotovili ali se v vašem vodovodu nahajajo tudi kloramini povprašajte lokalno vodooskrbno podjetje ali uporabite priročne teste, ki jih lahko kupite v trgovini.

Strupene kovine

Nekatere vodovodne vode vsebujejo kovine kot npr. železo, svinec in baker. Le te so lahko prisotne v vodi že na izviru ali pa vstopijo vanjo s stkikom v ceveh. To je še posebej izrazito z mehko vodo, ki je običajno bolj korozivna in tudi kovine se v njej lažje topijo. Morska voda je še posebno korozivna za kovine, zato za preprečitev zastrupitev s kovinami pri morskih akvarijih ne uporabljajte kovin (npr. za priponke, objemke, ...).
Kovine v vodi obstajajo v več različnih "oblikah", od katerih ima vsaka svojo toksičnost. Prisotna oblika je odvisna od trdote, pH, temperature in od ostalih raztopljenih snovi v vodi. Na primer: baker je mnogo bolj topen v mehki vodi in v njej obstaja kot zelo strupen prosti baker, medtem ko v trdi vodi reagira in tvori bakrove karbonate, ki se izločijo in so mnogo manj strupeni. Različne kovine imajo tudi različne nivoje toksičnosti za različne vrste rib in nekatere so bolj toksične v kombinaciji z drugimi kot samostojno. Svinec in železo naj ne bi presegla nivoja 0.03 mg/l, medtem ko baker ne sme presegati polovico te vrednosti, 0.0015 mg/l. Stopnjo bakra v vodi lahko merite z enostavnimi indikatorskimi testi.
Diagnosticiranje smrtnih nivojev težkih kovin je zelo težko, saj zahteva preiskave ribjega tkiva na težke kovine in mikroskopske preiskave patoloških sprememb v organih. (Večina kovin poškoduje kri, notranje organe in membrano škrg.) Če se pojavijo nenadni nepojasnjeni pogini v akvariju, še posebej tam kjer je vodovodna voda mehka, lahko posumite na zastrupitve s težkimi kovinami. Kot splošno preventivno dejanje, lahko pred menjavo pustite vodo iz pipe teči nekaj minut (5-10), da se izplaknejo morebitne v ceveh nabrane kovine.

Pesticidi in kvaliteta vode

V vodovod občasno dodajajo tudi pesticide, da pobijejo razno golazen, ki se pojavi v ceveh (npr. vodne osličke (Asellus aquaticus)). Ti pesticidi so lahko v obliki naravnega piretrina ali sintetično pridobljenega ekvivalenta, permetrina. Pesticide običajno dodajajo v vodo pomladi ali jeseni v koncentraciji 5-10 mikrogramov/liter v trajanju do sedem dni. Čeprav so te koncentracije zelo majhne, so lahko kljub temu zelo nevarne ribam.
Občutljivost na piretrin in permetrin je zelo odvisna od vrste rib; kiliribice, npr., pomrejo v 48 urah pri koncentraciji 74 mikrogramov/liter, medtem, ko postrvi pomrejo v 48 urah že pri koncenrtacijah 2.5-6 mikrogramov/liter.
Edino pravo zagotovilo pri prepračevanju poginov, kot posledice pesticidov je to, da uporabljamo vsaj en mesec postano vodo, saj se v tem času piretrin razgradi po naravni poti.
Ob napisanem priporočamo, da nikoli ne uporabljate insekticidov, herbicidov, raznih hišnih razpršil, deodoransov ali potencialno toksičnih barv v bližini akvarijev ali vrtnih ribnikov. Prav tako bodite pozorni, da takih snovi ne uporablajte v prostorih z zračnimi črpalkami, če so le te locirane v drugih prostorih.

Zdravila kot toksični agenti

Mnoga zdravila so toksična, ne le za povzročitelje obolenj, temveč tudi ribam, še posebno pri večjih koncentracijah. Baker, npr., je zelo strupen za ribe in še posebno za morske nevretenčarje. Toksičnost zdravil je odvisna od vrste rib; mrenice rodu Labeo, npr., so zelo občutljive na baker, ki jim že v zelo majhnih koncentracijah poškoduje sluznico in škrge. Toksičnost zdravil je tudi odvisna od kvalitete in parametrov vode. Zato pred, med in po uporabi zdravil z zaneslivim testom preverjajte parametre vode (še posebno vsebnost bakra).
Čeprav je možno, da izdelate in uporabljate svoja zdravila, pa morate biti zelo previdni in pred tem narediti temeljito raziskavo potencialne toksičnosti zdravila. Zato vam svetujemo, da uporabljate komercialno pripravljena zdravila, saj so bila temeljito raziskana pod raznimi pogoji in z raznimi vrstami rib. Držite se priloženih navodil kljub temu, da imajo taka zdravila vgrajena varovala pri slučajnem nepravilnem doziranju.

(vir: The manual of fish health, Andrews et al., Tetra Press)

Avtor članka je Blaž Kristan.