Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
NARAVNA AKVARISTIKA
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
Objavljamo študijski članek našega moderatorja Mr. Jamarja o naravni akvaristiki, ki je pisan na kožo AKVAzinu in naši usmeritivi v akvaristiki iz vidika ozaveščenih akvaristov, ki izhajamo z narave in naravnih zakonitosti.


NARAVNA AKVARISTIKA

(primer komunikacijske strategije pri predmetu Politično komuniciranje)
doc. dr. Sandra Bašić Hrvatin

UNIVERZA V LJUBLJANI, FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Avtor: Matija Jamnik
Ljubljana, 15. januar 2006


  1. SITUACIJA

Komunikacijski problem komunikacijske strategije se bo nanašal na sladkovodno akvaristiko v Sloveniji. Akvaristika je v najožjem pomenu gojenje in opazovanje vodnih organizmov v akvariju. Vendar pa nam ta definicija sama po sebi pri obravnavanem problemu ne zadostuje. Zato bi rad izpostavil različna vidika akvaristike oz. dve sferi akvaristike. Prvi je akvaristika kot ljubiteljska dejavnost (hobi), drugi pa je akvaristika kot zelo donosen posel. Seveda se ti dve sferi prekrivata in imata medsebojen vpliv. Vendarle pa lahko ugotovimo, da ima komercialna akvaristika mnogo večji vpliv na ljubiteljsko kot obratno. Je pa zanimivo, da so zato v veliki meri krivi tudi ljubiteljski akvaristi sami. Tukaj bi rad omenil, da obstaja več različnih profilov akvaristov, ki od hobija pričakujejo različno. Na eni strani so akvaristi, ki si bolj kot ta naziv zaslužijo naziv lastniki akvarija. Tem akvarij služi kot okras stanovanja in nič kaj več. Akvarij je za njih del dekorja, o njegovem delovanju največkrat vedo le to kar je res nujno ali pa še to ne, do organizmov v njem pa nimajo posebnega odnosa. Z razmnoževanjem organizmov se ne ukvarjajo. Na drugi strani so akvaristi, ki akvarij razumejo kot miniaturni biotop, do njegovih prebivalcev pa gojijo bolj oseben odnos. Organizme tudi razmnožujejo. Čeprav bi se akvariste dalo razdeliti še po kakšnem drugem kriteriju, je to nepotrebno, saj nam ta pove največ. Ker je večina akvaristov bliže prvemu polu, ima komercialna akvaristika velik vpliv na vso ljubiteljsko. Ker tovrstni “akvaristi” ne poznajo dovolj svojega hobija in vseh ved, znanosti in spretnosti, ki jih zajema interdisciplinarna akvaristika, pravila hobija določi trgovec z akvaristično opremo in organizmi.

Navadno v bolje založenih akvarističnih trgovinah ponujajo kakšnih 30 vrst rib, ki so v večini akvarijev najbolj pogosti prebivalci. Sicer pa število vrst, ki se redno vrtijo po akvarijih trgovcev pri nas, ne presega 60. Gre za vrste, ki dosegajo visoko ceno predvsem na račun zunanjih atributov (obarvanost, oblika… ) ali kakšne druge nenavadne lastnosti. Na druge stvari, ki jih naj bi nek organizem izpolnjeval za gojenje v akvariju pa se pogostokrat pozabi. Tako lahko kupec v trgovini kupi progastega bengalskega soma (Pangasius hypophthalmus), ki v naravi zraste preko enega metra, ali pa rastlinojedo pirajo oz. t.i. pakuja (Piaractus brachypomus), ki lahko tehta 30 kilogramov. Omenjeni vrsti sta morda najizrazitejša primera neprimernosti zaradi velikosti, vsekakor pa ne edina. Nekatere vrste niso primerne za gojenje v akvariju zaradi svojega obnašanja ali pa specifičnih zahtev. Velika prodajna uspešnica pa so tudi najrazličnejši hibridne in selekcionirane umetne pasme, ki so podvržene najrazličnejšim boleznim, in so zaradi manipulacij v obliki nezmožne normalnega funkcioniranja. Eni izmed najznačilnejših spačkov so mnoge pasme zlate ribice (Carassius auratus auratus), saj imajo nekatere nenaravno izbuljene oči, druge nimajo hrbtne plavuti, tretje imajo rep z dvema ali tremi koreni, četrte grivaste izrastke na glavi itd. Pri nekaterih pa gre celo za kombinacijo več genetskih pohabljenj.

K vsemu pa je potrebno dodati, da se v trgovini posamezniku največkrat proda nekompatibilne vrste, in to v številu, ki presega kapacitete njegovega akvarija. Neseznanjenost, nevednost in premajhna zainteresiranost (kvazi)akvaristov ter ekonomski pogled na akvaristiko s strani trgovcev, ki to izkoriščajo, mečejo slabo luč na celoten hobi.

Potrebno bi bilo postaviti temelje ideji naravne akvaristike, ki predvideva:

- gojenje rib naravnih oblik, ki ne trpijo za degeneracijami, ki so plod hibridizacije in odbiranja;

- gojenje organizmov, ki so primerni za gojenje v akvariju;

- gojenje rib in ostalih organizmov v številu, ki ga dovoljuje kapaciteta akvarija;

- gojenje organizmov, ki imajo podobne zahteve;

- zagotovitev primernih pogojev organizmom, kar vključuje primerne parametre vode in ureditev akvarija, ki najbolj ponazarja njihov naravni biotop;

- sprotno vzdrževanje akvarija;

- potrebe organizmov postaviti pred želje akvarista!

Pomembno vlogo pri uveljavljanju naravne akvaristike bi lahko uveljavili predvsem dve družini živorodnih rib.

Prva so živorodni zobati krapovci (Poeciliidae). Ta družina je priljubljena zaradi preprostega načina razmnoževanja, poleg tega pa njeni predstavniki v večini živijo v vodah, ki imajo podobno kemijsko sestavo kot jo ima voda v našem vodovodu. Vendar pa lahko akvarističnih trgovinah lahko ponavadi najdemo štiri “vrste” iz te družine, ki pa so vsi hibridi in/ali križanci:

- gupija (Poecilia reticulata) je moč najti v vseh barvnih kombinacijah, ki so jih dobili s križanjem najrazličnejših lokalnih populacij te vrste in odbiranjem. Samci vseh pasem imajo povečane repne in hrbtne plavuti, ki jih ovirajo pri plavanju. Pri starejših primerkih se zaradi ogromne repne plavuti dostikrat ukrivi hrbtenica;

- črni moli (Poecilia sphenops x mexicana x velifera x latipina x …) se prav tako pojavlja v najrazličnejših oblikah. Nekatere so bolj podobne eni, nekateri pa drugi matični vrsti iz katere je nastal ta hibrid. Omeniti je treba, da so te ribe izredno občutljive na bolezni in zajedalce;

- meček (Xiphophorus sp.) je hibrid, ki so ga dobili s križanjem tridesetih vrst iz rodu Xiphophorus. Pasme so vseh barv, razen osnovnih. Nekatere imajo pajčolanaste plavuti pa tudi gonopodije (razmnoževalne organe), kar jim preprečuje razmnoževanje. V tem primeru množijo samice te pasme s samci drugih pasem, da dobijo nove spačke. Pogosto se pojavlja sterilnost;

- plati (Xiphophorus variatus x maculatus) je nastal s križnjem vrst X. maculatus in X. variatus, vendar so vmešali tudi vrste, ki so pripomogle k nastanku hibridnih mečkov. S hibridizacijo vrst X. maculatus in X. helleri so pri raziskovanju raka znanstveniki vzpodbudili nastanek kožnega melanoma. Dandanes lahko ta poskusni primerek kupimo v trgovini.

Opomba: oznaka “sp.” za rodovnim imenom pomeni, da se ne da določiti za katero izmed vrst iz rodu gre; “x” med vrstnimi imeni pa označuje hibrida med temi vrstami.

Vse ti hibridi so skorajda brez izjeme kratkoživi in bolehni. Čeprav so mnogi res živopisani, se med več kot dvestotimi naravnimi vrstami s premnogimi lokalnimi populacijami najdejo mnogo lepši primerki, ki ne trpijo za posledicami genskih manipulacij. In kljub tej biodiverziteti trgovci, še vedno prodajajo zgoraj omenjene hibride, saj so od narave odtujeni kupci pripravljeni plačati relativno dosti za njih.

Druga družina so mehiški krapiči (Goodeidae), ki pa so res prave živorodke. Samice vrst iz družine Poeciliidae namreč le nosijo oplojene ikre, ki se ob rojstvu razpočijo, mladice pa izplavajo. Pri družini Goodeidae pa so mladice priklopljene na mater s popkovini podobno cevjo imenovano trofotenija, kar dela nosečnost podobno tisti pri sesalcih. Je pa celotna družina, ki šteje več kot petdeset vrst in podvrst, zaradi izginjanja habitata in vnosa tujerodnih vrst močno ogrožena. Gojenje teh vrst je tako na nek način še celo presežek naravne akvaristike.

  1. CILJI

Kratkoročni cilj komunikacijske strategije je predstavitev ideje naravne akvaristike in naravnih vrst rib, še posebno prej omenjenih dveh družin, krogu akvaristov, ki so bližje tistemu drugemu polu, a so omejeni z izbiro rib v trgovinah. Naslednji korak, ki je hkrati tudi sredstvo nadaljnega širjenja prepoznavnosti teh rib, je vzpostavitev mreže akvaristov, ki bi jih gojili in razmnoževali. Pomen vzpostavitve zadostnega števila neke naravne vrste v hobiju pa preprečuje tudi nadaljni izlov iz narave, ko se ta vrsta uveljavi, oz. v našem primeru potencialen uvoz teh vrst v Slovenijo. Vsekakor pa morajo biti ti akvaristi pripravljeni medsebojno sodelovati in v nadaljnih korakih posredovati znanje, ribe in samo idejo naravne akvaristike manj izkušenim. Dobrodošla bi bila ustanovitev društva, kar pa ni nujno. V kolikor bi bil ta cilj dosežen pa bi temu lahko sledili sledeči srednjeročni in dolgoročni cilji:

- predstavitev omenjenih rib širšemu krogu akvaristov oz. lastnikom akvarija,

- opuščanje umetnih pasem in naraven pristop k akvaristiki,

- izboljšanje življenjskih razmer živali v ujetništvu,

- neodvisnost od trgovcev oz. odvisnost le na področju opreme in s tem še lažji bojkot umetnih pasem in hibridov

- predstavitev naravne akvaristike širši javnosti,

- dvig ugleda akvaristike kot naravi prijaznega hobija.

V okviru teh ciljev želim vse akvariste oz. lastnike akvarija seznaniti z dejstvom, da je akvaristika gojenje organizmov v ujetništvu, zaradi česar jim je potrebno zagotoviti čimbolj naravne razmere. Tudi izogibanje hibridom v akvaristiki je bolj human pristop, gojenje ogroženih vrst, ki izginjajo zaradi krčenja ekosistema pa je stalno opominjanje na rane, ki jih človeštvo zadaja rodnemu planetu. To bi lahko pomenilo večje zavedanje naravnega okolja in spodbujanje akvaristov in lastnikov akvarijev za odgovorno ravnanje z okoljem in živimi vrstami. Če bo imela večina akvaristov takšen odnos do hobija, so zagotovljeni pogoji za dvig ugleda akvaristike v očeh širše javnosti in javnostih, ki imajo do akvaristike negativen odnos.

  1. CILJNE JAVNOSTI

Za dosego kratkoročnega cilja je potrebno pritegniti akvariste z izkušnjami, se pravi drugi profil akvaristov. Ti imajo edini dovolj znanja za povečanje števila naravnih vrst v akvaristiki. Kasneje je potrebno apelirati na t.i. lastnike akvarijev, kar bi prineslo nadaljne spremembe v ljubiteljski akvaristiki. Pri nagovarjanju splošne javnosti, v kateri se nahajajo tudi potencialni bodoči akvaristi oz. lastniki akvarija, je treba najprej spremeniti mišljenje ali kako drugače utišati javnosti, ki so kritično nastrojene proti akvaristiki zaradi naravovarstvenih ali etičnih razlogov, saj podajajo močno polarizirana mnenja, ki so v škodo poleg komercialno naravnane tudi naravni oz. humani akvaristiki, ki bi jo ljubiteljski akvaristi radi predstavili širši javnosti. Pri nagovarjanju splošne javnosti pa bili lahko v pomoč strokovno kompetentni ljudje s področja biologije, ekologije, ihtiologije ipd. Zatorej bi se splačalo nagovarjati tudi različne strokovne javnosti. Zadnja ciljna javnost, ki bi lahko široko odprla vrata k splošni javnosti, pa so pedagogi, ki vzgajajo otroke. Preko njih se da vplivati otroke, saj dostikrat pobudo za akvarij dajo prav otroci. Starši, ki z akvaristiko nimajo izkušenj, želijo otrokom zgolj ustreči. Nasvete dobivajo zgolj od trgovcev, ki pa jih v prvi vrsti vodi ekonomski motiv. Otroci, ki pa so opremljeni s pravim znanjem, lahko apelirajo tudi na neizkušene starše in tako na širšo javnost.


  1. SPOROČILA

Sporočilo mora biti prilagojeno ciljnim javnostim tako, da vzbudi njihov interes. Sklepam lahko, da se splošna javnost najbolj odziva na moralni in vrednotni apel, vse ostale pa bolj na racionalnega.

Vodilno sporočilo komunikacijske strategije je: Akvaristika naj bo gojenim organizmom prijazen hobi.

Sporočilo izkušenim akvaristom: Dvignimo ugled našega hobija.

Sporočilo za lastnike akvarija: Vaš akvarij je košček naravnega okolja, v katerega zato ne sodijo umetne pasme in križanci.

Sporočilo kritičnim javnostim: Akvaristika ni mučenje živali v ujetništvu, temveč sredstvo za spoznavanje in razumevanje narave.

Sporočilo za strokovnjake: Popularizirajmo znanost in jo aplicirajmo na ljubiteljsko dejavnost.

Sporočilo za pedagoge: Naučite nove rodove spoštovati naravo, raznolikost vrst in zavedanja naravnega okolja.

  1. STRATEGIJA IN TAKTIKA

Začrtane cilje je moč učinkovito doseči z razširjanjem sporočil po ciljnih javnostih, in sicer vsaki javnosti svojega. Ker so osnovni nosilci komunikacijske strategije ljubiteljski akvaristi, pomeni, da so finančna sredstva v veliki meri omejena. Zato se kot najprimernejši medij za komuniciranje izkaže Internet. Najlaže se mreža akvaristov, ki podpirajo gojenje naravnih vrst, vzpostavi preko sodelovanja na različnih forumih. Nekaj forumov že obstaja. Trenutno je osrednji slovenski akvaristični forum AKVAzin, ki lahko odigra osrednjo vlogo tudi pri udejanjanju te komunikacijske strategije. Vendar pa tovrstni stiki niso dovolj, saj jih je potrebno nadgraditi z osebnimi kontakti. Tukaj gre najprej za posamezna srečanja med dvema ali tremi akvaristi, ki pa naj bi sčasoma prerasla v množičnejša redna srečanja s predavanji, izmenjavo rib in diskusijo. Internet bi se še vedno uporabljal za predstavljanje naravnih vrst rib, informiranje lastnikov akvarijev, širjenje mreže gojiteljev naravnih vrst ter širjenje naravnih vrst med lastnike akvarijev. V ospredju bi bili še vedno forumi pa tudi spletne strani, ki bi propagirale naravno akvaristiko in nudile najrazličnejše informacije o ribah, gojiteljih po Sloveniji in naravi prijaznem gojenju organizmov. Dovolj velika baza gojiteljev naravnih vrst rib bi pomenila neodvisnost od trgovcev, kar bi se pospešilo širjenje naravnih primerkov ter naravnega gojenja rib. Seveda pa je treba poudariti, da izmenjava organizmov ne sme postati ekonomska dejavnost. Strokovno javnost bi bilo najlažje doseči preko osebnih poznanstev. Ker se z akvaristiko ukvarja tudi nekaj strokovnjakov naravoslovja, bi prav oni lahko pritegnili več svojih kolegov. Zelo dober uspeh bi bil, če bi se preko znanstvene javnosti odprla možnost nastopanja na javnem mestu kot je predavalnica na kateri izmed naravoslovnih fakultet. Če bi se na tem prostoru zagovorniki naravne akvaristike poleg vsega lahko soočili z nasprotniki gojenja živali v ujetništvu, pa bi bilo še toliko bolje. Preko strokovnjakov bi lahko dosegli tudi nov medij – tisk. Tu bi bila splošna javnost še bolj izpostavljena podajanemu sporočilu. Z novim medijem bi se tudi lažje spopadali s kritičnimi javnostmi, čeprav bi glavna bitka z njimi verjetno še vedno potekala v virtualnem prostoru Interneta. Ko bi se vzpostavila dovolj velika mreža, bi bilo pametno ustanoviti društvo, ki bi centraliziralo idejo naravne akvaristike, saj bi bila ta opremljena s prepoznavnimi simboli. Vsekakor pa bi bilo pomembno, da bi med največje entuziaste in privržence naravne akvaristike pristopili ljudje različnih socialnih profilov, ki bi bili zmožni prodirati v najrazličnejše javnosti. Na daljši rok bi bilo pomembno pritegniti tudi zanimanje izobraževalnih ustanov (šole, vrtci). Motivirati je potrebno tako otroke kot pedagoške delavce. Razredu bi bilo primerno pomagati postaviti akvarij za katerega bi skrbeli. To bi lahko potekalo tudi v okviru krožka. Pedagoško vlogo bi poleg pedagoga samega odgiral tudi akvarist(i), ki bi bil(i) nadzornik(i) tega akvarija. Koristno bi bilo, če bi ta akvarij vseboval prav vrste iz najbolj ogrožene družine živorodk (Goodeidae), saj bi bili otroci takrat dodatno poučeni o biodiverziteti, ekologiji in izumiranju živalskih vrst. Če bi bilo število naravnih akvaristov dovolj veliko in bi imeli bi se lahko kakšen tovrsten akvarij postavilo na javen prostor (npr. v čakalnico v zdravstvenem domu). Akvarij bi bilo potrebno opremiti s podatki o organizmih, njihovem naravnem okolju, delovanju itd. Če bi imeli naravni akvaristi dovolj velik vpliv, bi se za to pravgotovo našel tudi kakšen sponzor. To bi bila lahko tudi akvaristična trgovina, ki bi pod vplivom naravne ljubiteljske akvaristike spremenila svoja stališča. Vendar pa je potrebno opozoriti, da lahko tovrstna odvisnost od trgovcev znova vodi v komercializacijo hobija.

6. PREDVIDENI UČINKI

Z načrtovanimi aktivnostmi želim doseči ozaveščenost ne samo o problemu gojenja rib in drugih vodnih organizmov v ujetništvu, ampak tudi ekologije in ohranitve vrst. Rad bi, da ljudje spoznamo, da se te živali ne nahajajo v naravnem okolju, zaradi česar jim moramo “naravno” okolje ustvariti. V specifično okolje, ki jim ga ustvarimo pa ne spadajo hibridi, umetne pasme, ribe in drugi organizmi iz drugačnih okolij, ki imajo drugačne potrebe, preveliko število organizmov, ter prevelike in vedenjsko ali prehrambeno prezahtevne ribe. Prva stvar naj bo dobro počutje rib, šele nato lahko pridejo na vrsto naše želje. Poleg tega pa bi rad pri ljudeh ustvaril zavest o pomembnosti akvaristike kot sredstva izobraževanja in razumevanja narave, v primeru, da se držimo vseh omenjenih pravil.

Ključen (čeprav zgolj hipotetičen) problem je pasivna javnost. V procesu udejanjanja strategije bi lahko spoznali, da javnosti dani problem sploh ne zanima ali pa gleda na akvaristiko kot substitut katerega koli drugega hobija (npr. modelarstva). Tu se poraja vprašanje, če smo sploh sposobni motivirati javnost z danimi instrumenti? Zadnji problem, ki pa je pravzaprav bistven, je motivacija za širjenje ideje pri izkušenejših akvaristih, ki bi se podpirajo oz. bi v procesu udejanjanja strategije podprli naravno akvaristiko. Potrebno se je namreč vprašati, če ni komercialna akvaristika, premočen nasprotnik, ki se mu z entuziazmom ni mogoče upirati. Kakorkoli že – edini ključ do rešitve problema so motivirani „naravni“ akvaristi, ki lahko prebudijo pasivno javnost oz. spremenijo mnenje v javnostih, ki akvaristiki nasprotujejo.

..... Copyright © Avtor: Matic Jamnik (Mr. Jamar).