Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Malo o gupiju
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
  Oglejte si tudi...
 
Skalarke
Drobnoustke
Čudoviti mečki
O pezdirkih
Kongoški rilčar ...
Mali gupi je svetovna uspešnica, tako v akvaristiki kot tudi drugače. Pravijo mu tudi ribica milijonov ali milijonska ribica, zaradi nadvse hitrega in zelo plodnega razmnoževanja. Popularn pa ni le zaradi razmnoževanja temveč zaradi svoje obarvanosti.

Divji primerek.Gupi, (Poecilia reticulata) PETERS 1859, imenovan tudi »misijonarska ali milijonska ribica«, je brez dvoma najbolj razširjena tropska akvarijska riba. Glede na njegovo trenutno vsesplošno razširjenost po celem planetu, tudi v naravnih vodah, gre za eno najbolj uspešnih živalskih vrst nasploh. V borbi proti komarjem so ga zanesli iz prvotne domovine Venezuele, Gvajane, Severne Brazilije in nekaterih karibskih otokov Barbadosa in Trinidada, v številne tropske in subtropske vode po celem svetu. Tudi v številne tople izvire in toplice Evrope v Angliji, Nizozemski, Nemčiji, Rusiji, Češki, Madžarski, Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Portugalski, … Pri nas ga v borbi proti komarjem nadomešča v priobalnih sladkih in brakičnih vodah sorodni živorodni zobati krapovec, Gambuzija (Gambusia affinis).

Gupiji so bili moje prve tropske akvarijske ribe. Dobil sem jih od starejšega akvarista preko Društva akvaristov Ljubljana, skupaj s prvim 70l akvarijem iz železnega okvirja. Pred nekako 3 desetletji so bili gupiji mnogo bolj podobni naravnim (divjim) oblikam. Samčki so že imeli veliko barvnih lis po telesu in značilno precej črnih ali modrih pik, vendar niso bili tako pajčolanasti, kot je večina pasem danes. Glavna in bistvena značilnost iz današnjega vidika pa je ta, da so nam te ribice živele in se silno hitro razmnoževale dolga leta v (za današnje razmere) tehnično slabo opremljenih akvarijih brez večjih težav! Takrat je dejansko veljalo, da je gupi idealna riba za začetnike.

Izbira

HabitatHabitat
Počasi tekoči habitat gupijev na Trinidadu.
Za začetnike obstaja možnost nabave gupijev pri kakšnem akvaristu – gojitelju, ki je specilaiziran na to vrsto ali pa nabava t.i. »divjih gupijev« (Wildfang), ki so bistveno bolj odporni in prilagodljivi na življenje v akvariju, pa tudi po obnašanju neprimerno bolj živahni in prvinski, resda tudi bolj kanibalistični. Med divjimi gupiji je, recimo zadnjih nekaj let, ena najbolj priljubljenih oblik t.i. Endlerjev gupi, za katerega njegov odkritelj, evolucijski biolog prof. John Endler iz Kalifornije, trdi, da se ne križa z navadnimi gupiji in da gre za novo vrsto iz rodu Poecilia. Našel jih je leta 1975 v Venezueli v Laguna do Patos, blizu kraja Cumana v stoječem jezercu s toplo (27-30°C) in zeleno vodo (enocelične alge). Bili so kovinskobleščeče zelene barve, z značilnimi oranžnimi pegami. Prof. Endler je podobno kot številni kolegi sicer največ delal z gupiji na otoku Trinidad, od koder tudi prihajajo najlepši “divji gupiji”.

Tekmeca.
Tekmeca ameriške pasme “lace snakeskin”.

Gojenje

Za gojenje gupijev je najbolje, da akvarij drži najmaj 50l (min. 60 cm dolžine), saj se gupiji najbolj naravno obnašajo v številčni jati 20–30 osebkov ali več. Akvarij naj bo gosto zaraščen z drobnolistimi in plavajočimi rastlinami, da se mladi gupiji in samice lažje skrivajo pred preveč vnetimi samci ali konkurenčnimi samicami. Poleg goste zasaditve pa moramo pustiti odprte dele v akvariju, kjer bodo živahni lepotci – “playboyi akvarijev” ­ lahko izvajali neumorne svatbene plese. V praksi najbolje uspevajo iste vrste rastlin, ki naseljujejo tudi naravne habitate gupijev stoječih ali počasi tekočih voda: Heteranthera zosterifolia, Zosterella dubia, Eichornia azurea, E. diversifolia, vodna hijacinta = E. crassipes, Pontederia spp., Eleocharis sp., Mayaca fluviatilis, Crinum purpurascens, Potamogeton gayi, Egeria densa, Limnobium spongia, Vallisneria americana, Sagittaria latifolia, Echinodorus tenellus, Nymphoides humboldtiana, Hydrocotyle leucocephala, Ludwigia arcuata, Ceratophyllum sp, Myriophyllum, Azolla caroliniana, Salvinia sp.; od nebiotop rastlin je zelo koristen javanski mah – Vesicluaria dubyana in Riccia fluitans. To je samo nekaj primernih vrst rastlin, ki uspevajo tudi v bolj trdi vodi z višjo pH vrednostjo in temperaturo med 20–30°C. Od dekoracije so primernejši ploščati kamni, korenin pa ne priporočam, razen če so res že dobro namočene in ne spuščajo taninskih kislin. V naravi gupiji naseljujejo zelo različne vode in habitate: od mehkih do trdih in celo brakičnih voda. Pozorni moramo biti na to, iz kakšne vode riba prihaja: vse spremembe v kvaliteti vode so lahko samo počasne, sicer ribe hitro zbolijo. Če je voda premehka in pH prenizek, moramo dodajati vodi določene soli in makro – mikroelemente (Gupyton).

Optimalna temperatura vode je okoli 26–27°C. Gupiji imajo tudi v naravi radi zmerno močan vodni tok, priporočljiv je dovolj močen filter. Ker so gupiji tako lepo bleščeče obarvani, pridejo posebej samčki lepše do izraza, če so osvetljeni od spredaj; namestimo močno žarnico (recimo Sun–Glo) čim bolj spredaj, da pada svetloba pod kotom na ribe. Kot vse živorodke imajo najraje sonce. Če damo samčka v kozarec na sončno svetlobo, šele pokaže vso svojo barvno lepoto!

Najbolje, da imamo v akvariju samo gupije, morda na dnu majhno jatico oklepnih somičev ali kakšnega algojedega soma oklepničarja (Ancistrus sp.). Tako bomo imeli od njih največ, posebej z vidika živahnega dvorjenja in svatbenih plesov samčkov, pa tudi velikega števila mladičkov, ki v dovolj velikem akvariju »preživijo«.

Naravni ali divji gupiji, ki jih mnogi akvaristi prinesejo tudi iz toplih izvirov: recimo iz toplic blizu Beljaka (Bad Villach) ali iz toplic v Budimpešti, so sicer manjši in brez velikih repkov, a so pogosto celo bolj intenzivno, lepše obarvani (recimo svetovno znani »neonski« gupiji iz toplic blizu Moskve, znani člani »moskovske družine«) in predvsem bolj živahni po obnašanju, da o odpornosti ne govorimo. Nekateri »biotop akvaristi« pa gredo celo tako daleč, da v dovolj velik, nekaj 100l akvarij naselijo enega od naravnih plenilcev gupijev: kakšno killi ribico (Rivulus hartii), modro akaro ali ščukastega ostrižnika (Crenicichla), da delajo naravno selekcijo. Tudi v naravnih habitatih so delali številni biologi raziskave, najbolj odmevna je od evolucijskega biologa prof. D. Reznicka iz Kalifornije, da so gupiji lepše obaravni tam, kjer je malo naravnih plenilcev (tudi ptičev, vodnih kuščarjev ipd.). Samec gupija je uspešen, če je lepo obarvan in osvoji samičko, saj tako prenese svoje gene na potomce, a po drugi strani mu to ne uspe, če je preveč lep, ker ga prej izločijo iz igre plenilci. Reznickova nagrajena raziskava v habitatih Trinidada in številne druge potrjuejo evolucijsko teorijo o »hitrih skokih evolucije« – »punctuated equilibrium«, ki je nasprotje Darwinovi počasni in postopni evoluciji. Opazili so namreč, da, če odstranijo plenilce iz okolja, lahko pri gupijih pride zelo hitro do dramatičnih sprememb v obarvanosti in obnašanju! Vsekakor gre tu za v akvaristiki premalo upoštevan vidik naravne selekcije.

Prehrana

Ta zobati krapovec je specializiran na ličinke komarjev, ki vsebujejo precej alg v črevesju: dolgo črevo gupijev kaže bolj na rastlinojedca, čeprav je vsejedec. Hrani se tudi z drobnimi, mehkimi algami, pa tudi vodnimi rakci, kot so vodne bolhe, samooki in solinski rakci. V ujetništvu naj bo njegova glavna hrana predvsem žive, zmrznjene ali posušene ličinke komarjev ali mušic trzač. Čeprav mnogi akvaristi hranijo gupije skoraj izključno z luskasto umetno hrano, dobi se drobnozrnato posebej za živorodke, pa resni gojitelji dosegajo boljše rezultate z dodatkom žive hrane.

Zgodovina

Pravilno ime ribice bi bilo Guppy, po prečastitem gospodu Johnu Lecmeru Guppyju, ki jih je ujel na Trinidadu leta 1866. Domovina gupijev. 2 leti kasneje jih je poslal v London v Muzej, kjer je ihtiolog prof. Albert Günther kot prvi opisal samce kot Girardinus guppyi: Girardinus po francoskem biologu Charlesu Girardu in guppyi po prinesitelju. Takrat še ni vedel, da so samice, ki jih je opisal berlinski direktor Zoološkega Muzeja prof. Wilhelm K.H. Peters leta 1859, kot Poecilia reticulata ista vrsta! (reticulata pomeni mnogobarven, pisan, glede na luske pri samicah divjih gupijev). Zgodovina odkrivanja te, za razvoj akvaristike najpomembnješe ribe, je zelo zanimiva: danes velja, da je prvi odkril to vrsto amaterski nemški biolog in po poklicu lekarnar JULIUS GOLLMER že leta 1856 v rečici Rio Guayare, ki teče skozi glavno mesto Venezuele – Caracas. Nemci so to ribico odkrili, Nemci so jo prvi prinseli v Evropo (1908, C.Siggelkow- Hamburg) in kasneje z izseljenci tudi v ZDA. Dali so ji ime “milijonska riba” po zaslugi izjemno hitrega in lahkega razmnoževanja.

Razmnoževanje

Samica je spolno zrela že po 3 mesecih in povrže v povprečju 20 – 40 živih mladičkov. Če je v akvariju dovolj rastlin ali če jih damo v “valilnico”, so mladice ene najlažjih akvarijskih ribic glede vzgoje… Ločevanje spolov in selekcijo je potrebno izvajati že po 3-4 tednih, mnogi akvaristi pa kar pustijo, da se sami “zmenijo”. Samčki so izjemno temperamentni ljubimci in imajo kar precej dela, da uspejo osvojiti in prepričati mimoplavajočo izvoljenko v kopulacijo. Oplodijo jo s pomočjo gonopodija (v spolni organ preobražene podrepne plavuti). Samičke so izbirčne in pripustijo samo samčke z izrazito obarvanimi pikami po telesu in velikim repom (posebej imajo rade oranžne in modre pike). Gojitelji so opisani okus samičk na veliko izkoristili pri ustvarjanju na pogled vedno lepših pasem gupijev.

Naj bo “na terenu” kar nekaj samčkov istočasno, saj volijo samičke ... in kot naše "punce" tudi one hočejo na vsak način ples - svatbeni ples! Potencialni očka se mora potruditi pred samičko ne samo z lepo obarvanim telesom (ni vsak všeč vsaki), ampak mora znati plesati in še med temi akrobacijami znati ejakulirati spermatofor v samičkino "razpokico". Cela umetnost, cela mala znanost! Spolno zrela samička “reče da” frajerju tako, da izloči poseben feromon. V naravi to deluje bolj zanesljivo kot v majhnem akvariju, kjer prihaja do nesporazumov ... no, nekako se že zmenijo. Zanimivo je, da je v naravi po nekaterih podatkih (Houde, 1997) samo 10 % spolno zrelih samic sposobnih sprejeti in pripustiti k sebi izbranega plesalca (če nima feromona, tudi samček ne more opraviti željenega opravila). Povržejo pa v naravi zato izbrane samice kar okoli 100 mladičkov! Samičke imajo raje samčke z bolj izvirnim plesom, ki se razlikuje od povprečja in imajo raje drugačno, netipično obarvanost telesa. To je način , da se prepreči parjenje v preveč istem sorodstvu ("incuht"). Gojitelji umetnih "genetsko čistih" pasem delajo zanalašč ravno obratno ... kar je slabo, ker se povečuje nagnjenost k genetskim okvaram, kar je evolucija tako lepo preprečila z izvirnim obnašanjem in obrednim parjenjem .

Vedno več osveščenih akvaristov se vrača k divjim, genetsko čistim gupijem. Ta ribica lahko razveseljuje s svojo skromnostjo in lepoto tako začetnika, naključnega opazovalca okrasnega akvarija, kot izkušene gojitelje, ki si zadajo za cilj ustvarjanje novih lepotnih pasem, s katerimi tudi tekmujejo na državnih in svetovnih prvenstvih, ali pa vedno bolj pogoste prave osveščene skrbnike, ki si prizadevajo za ohranjanje čim bolj naravne oblike gupijev. Spoštujmo naravo, ki je ustvarila tako pestro in enkratno življenje na Modrem planetu.

Literatura

  • revije T.F.H. in Datz
  • Der Guppy, Pflege und Hochzucht, M. Kempkes, 1996

Članek je pripravil Bojan Dolenc.

Sodelujte v diskusijah na to temo »

Katalog

Poecilia reticulata