Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Akvarist meseca novembra
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje
Matic Jamnik, 22 let študent komunikologije ... Predgovor : "Malo pozno, a od srca, res sem užival ob branju in "montiranju" tele kvalitetne predstavitve, dajmo akvazinovci, se ne damo !" (Bojan Dolenc)

Sem Matic Jamnik, dvaindvajsetletni študent tretjega letnika komunikologije. Z akvaristiko sem se srečal že v rosno mladih letih, ko so mojo pozornost pritegnile ribe v bratovem akvariju. To so bili še časi, ko je nabor povprečnega slovenskega akvarista obsegal komaj kakšno vrsto več kot zgolj gupija in skalarko. O tem bi več lahko povedal brat sam, mi je pa zatrdil, da so v njegovi osnovni šoli imeli akvarij z endlerjevimi gupiji, ki sta ga s sošolcem skrivaj praznila. Se pa to ob veliki rodnosti te ribe niti ni poznalo. Kasneje se je brat odselil, akvarij pa prodal. Moja samostojna akvaristična pot se je začela nekaj let za tem z majhnim 40l akvarijem, v katerega sem veselo naselil živorodke in oklepne somiče. Ker je bila ta majhna steklena posodica kaj hitro pretesna za velik podmladek, je prišel na vrsto večji 80l akvarij. To je bil trenutek največjega razočaranja v moji akvaristični karieri. Nemočno sem opazoval kako je v novem akvariju enega za drugim pobralo kakšnih osemdeset mladih črnih molijev (tako številnih legel sem še danes vesel) pa tudi vse ostalo kar je poprej še migalo, razen enega samcatega oklepnega somička. Pravzaprav še danes ne vem kaj je bilo narobe. Takrat sem okrivil steklarja, ki mi je zlepil akvarij; češ, da je uporabil napačen silikon. Morda pa je bilo kriva kakšna še bolj banalna stvar. Puška pa vseeno ni obležala v koruzi. Žalost je nekoliko potolažil že utečen močno zaraščen 70l akvarij, ki sem ga dobil od akvaristke, ki jo je minila strast do hobija. V njem je bilo nekaj oklepnih somičkov, cebrica, črna mrenica (Labeo bicolor) in rilčasta činklja, ki sem jo prvič opazil šele neko jutro po kakšnih dveh tednih. Kakšna evforija je bila to. Kar naenkart se je v mojem akvariju prikazala prečudovita progasta žival, ki jo prej sploh ni bilo videti.


riličasta činklja (Chromobotia macrachantus)


Veselje je bilo še večje, ko so imeli podmladek somički. Tu bi dodal pripombo za začetnike. Navadnega oklepnega somiča (Corydoras paleatus) se zdrsti po povsem preprostem receptu: v akvarij vsaj petdesetih litrov s temperaturo cca 25°C, ki je močno zaraščen (predvsem primerne so kriptokorine oz. zelo lepo slovensko vodne čaše) in brez ali z zelo malo drugimi ribami, spustiš jatico in pustiš pri miru vse dotlej, ko ne zagledaš malih švigajočih mladic (no ja, če dobro pogledaš, lahko že prej opaziš kakšno ikro). Ko ti uspe to, si pa že noter, in stvar te zanima že preveč, da je ne bi podrobneje preštudiral. Kakorkoli... Nisem ravno prepričan, ali je bilo to takrat enkrat, ali pa prej oz. kasneje, ko sem bil lastnik majhnega terarija z dvema rdečevratkama. Vendar me želvi nista posebno navdušili.
No, akvaristična pot se je začasno prekinila v zgodnjih najstniških letih, ko so mi začele po glavi hoditi druge »ribice«. Zatišje je trajalo do dvajsetega rojstnega dneva, ko mi je človek, ki je v začetku vzpodbudil moje zanimanje za akvaristiko, podaril 200l akvarij, ki ga sam že nekaj časa ni več uporabljal. Lahko bi rekel, da sem se tokrat zadeve lotil kot začetnik z izkušnjami, kot modri zelenec (hm... sliši se kot kakšna neodkrita vrsta kuščarja)... Se pravi, da nisem vedel skorajda nič, pa sem mislil, da vem skorajda vse. No, zdaj vsaj vem, da nič ne vem – kot je rekel nekdo od Starih. Čeprav sta bili glede izbora rib brci v temo le naselitev neonk in kresničk (vrsti karacinidov), ki sta sicer v nekem drugem kontekstu in pri drugem akvaristu lahko idealen izbor. Ampak to je bilo v tistem prvem naletu, v katerem bi človek odnesel pol trgovine domov. Kasneje, ko se je slepo navdušenje poleglo, se je pojavila ljubezen na prvi pogled – zeleni meček (Xiphophorus helleri).


zeleni meček (Xiphophorus helleri)


Uspelo mi je dobiti nekaj primerkov, ki so kazali precej značilnosti divje oblike te vrste, iz teh pa sem nato z odbiranjem dobil pristne »divjake«. Žal mi je veliko najlepših primerkov poskakalo iz akvarija, saj ta ni premogel pravega pokrova. Stvar sta rešila stric in bratranec, ki sta naredila pločevinastega. Z zelenim mečkom se je začel tudi drugačen odnos do akvaristike kot hobija. Ko sem sam prvič pogledal dlje kot do prve trgovine z ribami, sem ugotovil, da se za vsem skriva še lepši svet. Do tedaj se mi je zdelo povsem samoumevno, da se v akvariju goji zgolj štiri vrste živorodk. Za tem pa sem odkrival vedno nove, številka pa je prešla štiristo takih, ki se jih da gojiti v akvariju. In kakor se mi manipulacije z obliko, kakršnim je podvržena zlata ribica, ki je že v osnovi vzgojena pasma, zdijo nedopustne (in degenerirane pasme zlatih ribic so zgolj najbolj tipični primeri), ne morem ravno strogo nastopiti proti različnim barvnim variacijam kot jih vidimo pri mnogih vrstah rib – najbolj seveda izstopajo živorodke (pa tudi vrste ostrižnikov). Pač stvar okusa. Vsekakor stvar okusa tistega, ki to ribo izbere. Tisti, ki pa je to ribo »naredil«, pa je imel v mislih nekaj drugega (trikrat lahko ugibate kaj), saj bi moral biti okus akvarista, ki si želi neke živorodke res zahteven, če ne bi mogel izbrati primerne/primernih izmed več kot štiristotih. In isto velja za druge družine, rodove... In v duhu tega razmišljanja sem postal zagovornik divjih oblik in barv pri posameznih vrstah. Vedno bolj pa mi je v zavest prihajal problem ogroženost pripadnikov podvodnega sveta. Akvaristika v najširšem pomenu je polna komercialnih rib, ki dejanskim »ribjim azilantom« preprečujejo vstop v akvarij slehernika. In tako se je ljubezen razširila od mečka na vse vrste divjih živorodk (razen morskih psov – zaenkrat) in se še širi. In narašča tudi število akvarijev.
In kako ta hip?
Največji je še vedno 200l akvarij, ki ga poseljujejo tri jate živorodnih zobatih krapovcev (Poeciliidae), in sicer progaste grbavke (Limia nigrofasciata), že omenjeni zeleni mečki in zloglasne ekspanzionistke gambuzije oz. komarjevke (Gambusia affinis). Družbo jim delata še dva samca bisernih nitkarjev (Trichogaster leeri), ki sta že pred nekaj časa dosegla polno velikost.


biserni nitkar (Trichogaster leeri)


Od talnih prebivalcev pa so mi najbolj v ponos som vrste Hoplosternum thoracatum (zdaj ima novo latinsko ime, 15 cm), Labeo bicolor (12 cm) ter par riličastih činkelj (Chromobotia macrachantus), ki sta najbolj karakterni prebivalki akvarija. Tudi ti dve sta »komada«, katerih velikost se da izraziti z enoto decimeter. Če nekateri pravijo, da nisi akvarist, če v katerem od tvojih akvarijev ne plavajo skalarke (nekateri entuziasti pravijo celo, da so ribe, ki te naredijo akvarista diskusi), sem jaz mnenja, da je pravi akvarist lastnik para ali jate činkelj. Sicer vse zgoraj omenjene po velikosti verjetno prekaša najnovejši prišlek Hypostomus plecostomus, a ta ni zrastel pri meni, zatorej mi (še) ne vzbuja ponosa. Zanimivi prebivalci tega akvarija so tudi polži melanije (Melanoides sp.), ki podnevi orjejo po podlagi, ponoči pa se v stotinah (brez pretiravanja) zgrinjajo na stekla akvarija, korenine, kamne in rastline. Verjetno imajo debatni krožek (tema: Kako postati vodilna frakcija v akvariju?). Brez teh koristnih polžev ne bi smel biti noben akvarij. Zakaj je tako, si preberite v ustreznih nitih, da ne bom tu preveč razglabljal.
Pravzaprav je starega dvestolitrskega veterana je pred kratkim zamenjal nov, ki je ravno tako dvestolitrski. Kljub temu je v okviru moje percepcije to še vedno isti akvarij. Verjetno zato, ker akvarij ni zgolj steklena posoda, temveč predvsem tisto kar je notri. Sta pa tule fotografiji obeh:


star 200l akvarij (ena zadnjih fotografij)

nov 200l akvarij


Pa še rastline: vrste iz rodu Anubias, Vallisneria spiralis (sumim, da hibrid z Vallisneria gigantea), mrežnice (rod Aponogeton), rod Echinodorus – med temi rastlinami tudi Ehinodorus ozelot (t.i. radič), in seveda vodna leča (Lemna minor), ki se drži v vseh akvarijih kljub dejstvu, da jo nonstop kidam ven.

Nov akvarij imata tudi vrsti iz rodu mehiških krapičev (Goodeidae), in sicer bleščeči in oranžnorepi mehiški krapič (Ameca splendens in Xenotoca eiseni). Osemdesetlitrskega je zamenjal drug, ki je po prostornini nekoliko manjši, a z daljšo osnovno stranico zagotavlja več prostora za plavanje. Dekoracija akvarija poskuša pričarati videz potoka, saj omenjene ribe naseljujejo srednje hitre brzice mehiškega sredogorja. Žal pa rastline niso iz omenjenega habitata, zato je vtis zgolj vizualen, z vidika strokovnosti pa se spotakne po vsej dolžini. Temperatura 22°C je vzdrževana le zaradi rastlin, saj bi ribe brez težav prenašale nižje temperature.


domovanje mehiških krapičev


Mehiški krapiči so robustne in nezahtevne živorodke (tudi tu so seveda izjeme, ki zahtevajo nekaj več znanja). Kljub svoji precejšnji prilagodljivosti so vse vrste tega rodu bolj ali manj ogrožene zaradi izginjanja naravnega okolja.
Oranžnorepi mehiški krapič bi se lahko imenoval tudi riba-zastavica, saj lahko na telesu samcev opazimo slovensko trobojnico oz. rusko, če ste bolj panslavistično naravnani. Vabim pa vse resne akvariste, ki se želijo preizkusiti s to ribo, da se mi oglasijo.


oranžnorepi mehiški krapič (Xenotoca eiseni)


Akvarij z endlerjevimi gupiji (Poecillia sp. Endler), ki jih imajo nekateri za povsem samostojno vrsto, drugi pa za podvrsto divjega gupija (Poecilia reticulata), ter pritlikavimi floridskimi krapiči (Heterandria formosa), poleg odraslih in mladic teh dveh vrst naseljujejo tudi mladice vseh dosedaj omenjenih članov družine Poeciliidae. Prost vstop pa imajo tudi nekateri (pol)odrasli primerki teh vrst. To je akvarij v katerem vedno najbolj mrgoli in, ki ima prav poseben čar. Osrednjo vlogu tu igra plavajoča rastlina Najas sp. in razne vrste mahov in praproti.


ribji drobiž


V naslednji akvarij sem naselil vrsto drstečih zobatih krapovcev ali t.i. kilijev Aplocheilus werneri. Laično povedano gre za družino rib, ki so med ikrnicami najbolj sorodne živorodkam. Zaenkrat jih imam še v nekoliko trši vodi in jih zgolj izdatno hranim ter tako pripravljam na drst. Sem pa že ugotovil, v kakšnem razmerju naj bosta vodovodna voda in tista izpod Šišenskega hriba, da bom parametre čimbolj približal tisti pri katerih se drstijo. Ne da bi mi to povzročalo ravno pretirane težave... Vendar je res, da ti kot študentu družboslovne smeri nekoliko zakrnijo matematične vrline. Če sem pravilno izračunal, potem lahko računam na uspeh.


ščukec (Aplocheilus werneri)


Občasno uporabljam tudi majhen 15l akvarij. Primeren je za vse od karantene naprej, trenutno pa v njem ždi nekaj rib, ki čakajo na novega lastnika. Akvarij, ki je odslužil pri mehiških krapičih, pa se lahko tudi vsak čas vrne nazaj v uporabo – KO SI ENKRAT NOTER, SI TEŽKO POMAGAŠ!

Proti koncu naj povem, da se v enaki meri oz. kolikor je pač potrebno posvečam vsaki ribi, ki jo imam in se poskušam izogibati klasificiranju rib na boljše in slabše in primerjavi rib, ki se jih ne da primerjat. Najmanj na mestu se mi zdjo pripombe nekaterih (ki so lahko sicer kot ljudje in akvaristi vredni vsega spoštovanja), ki ob pogledu na vrste, ki jih vidijo v mojih akvarijih, pogledajo nekoliko z viška in pravijo, da so živorodke pač ribe s katerimi so začeli, čeprav dotičnih vrst sploh ne poznajo. Sicer pa je pri gojenju živorodk na dolgi rok problem preprečevanje »inbreedinga« ali po slovensko parjenja med sorodniki. Sam se s tem problemom spopadam predvsem pri mečkih. Da bi razširil genski bazen, dodajam tudi »nečiste« gene. Opažam, da sta se razvili dve linij – ena je bolj podopna vrsti Xiphophorus helleri, druga pa Xiphophorus alvarezi. Pametno bi ju bilo ločiti in opazovati kje so pomankljivosti vsake. Pri nekaterih primerkih se pojavljajo tudi nakazane črne prečne črte, ki kažejo na vrsto Xiphophorus cortezi oz. na vrsto Xiphophorus malinche.

Omenjam, da mi je na pomoč pri akvaristiki v pravih momentih priskočila tudi družina (brat, bratranec, stric...). Tudi starša sta po začetnem negodovanju postala precej strpna do akva-norije, kar je precej ključno, saj je akvaristika hobi, ki precej zadeva tudi samo okolico akvarista. Pri punci pa sploh ne bom izgubljal besed, ker se mi na trenutke tako ali tako zdi, da je večji »akvapat« kot jaz.

Vseh rib, rastlin in drugih organizmov nisem omenil. Morda lahko omenim le še somičke, ki se zadovoljno podijo po dnu nekaterih akvarijev ter še eno domačo žival, ki sicer ni vodna, goji pa posebno ljubezen do rib (in dvoživk) – muc Gandalf.


muc Gandalf: »Ribice, mljask!«

Članek lahko komentirate tule :

http://www.akvazin.com/diskusije/default.cfm?Nit=6&Tema=2995&cfid=10521082&cftoken=3348888