Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov.
Drsteči zobati krapovci
  Tiskanje
 
Oblika primerna za tiskanje Oblika za tiskanje

Red: Cyprinodontiformes

Težko je opisovati tako raznoliko družino kot je družina Cyprinodontidae ali po naše drsteči zobati krapovci. V njej so uvrščene ribice, (da, beseda ribice bo kar prava, saj jih je večina zraste le do 5-6 cm in le malo jih je večjih od 10cm), ki naseljujejo vode vseh kontinentov razen Avstralije.
Angleško ime »killifish« pod katerim so znani po celem svetu, seveda nima nobene zveze z ubijanjem, temveč je nastalo iz stare nizozemske besede »kilvis«, kot so prvotni nizozemski naseljenci v področju današnjega New Yorka poimenovali male ribice iz potokov na tem področju.
Sicer pa za večino njih lahko rečemo, da ljubijo tropske in subtropske predele. V Evropi živi le nekaj vrst in tudi te se nahajajo izključno v toplem obalnem pasu Sredozemskega morja. Ker imamo Slovenci na srečo nekaj morja, se lahko pohvalimo, da ena od njih živi tudi pri nas. Imenuje se solinarka ali Aphanius fasciatus in kot to že njihovo ime lepo opiše, živijo v kanalih na področju solin. Kot mnogo njenih sorodnikov je tudi ona pravi mojster v preživetju, saj sicer po naravi somornična riba lahko preživi kar dolgo časa tako v sladki kot tudi v morski vodi.
Kljub temu, da naša solinarka živi v somornici, je večino ostalih drstečih krapovcev iz sladkih voda, ki pa se zopet nahajajo v tako različnih predelih kot so Afriške savane, Ameriške puščave (Death Vally – brrrr) in njih topli vrelci, Amazonski pragozdovi in ne nazadnje slonje stopinje. Brez heca! Slonje stopinje, v katerih se ob deževnem obdobju nabere voda, so včasih prebivališča sezonskih drstečih krapovcev. In kako se to lahko zgodi? Preprosto. Pticam, ki brskajo za hrano po posušenih lužah in mlakah se včasih na noge prilepi blato v katerem se nahajajo ikre. Ko se gredo odžejat v lepo lužico (beri slonjo stopinjo) še malo postopicajo po njej, blato v vodi odstopi, ikre pridejo tako v vodo in iz njih se izvalijo mladice. Ribe iz neba!
Tako, poleg tega, da so to zelo barvite ribe, da včasih živijo v zelo čudnih predelih, se razširjajo še z »letalsko« pošto.
No, ker smo že pri ikrah - glede na način razmnoževanja ločimo nesezonske in sezonske kilije.
Nesezonski so tisti, ki živijo v vodah, ki se ne izsušijo. Tako se njihove ikre lahko ves čas razvijajo v vodi. Pri teh (večino afriških predstavnikov družine razen rodu Nothobranchius) je tudi inkubacijska doba (čas od oploditve ikre do izvalitve mladice) dokaj kratka, saj je v povprečju dolga od dveh do treh tednov. Najbolj znani so predstavniki rodov Aphyosemion, Fundulopachax, Epiplaty, Aplocheilus…. Na splošno je tudi njihova življenska doba daljša – dve ali celo do pet let.
Sezonski pa so tisti, ki živijo v vodah (mlakah, lužah, kotanjah…), ki se v sušnem obdobju popolnoma izsušijo in se v deževnem obdobju zopet napolnijo z vodo. Jasno je, da ribe sušnega obdobja ne preživijo, ga pa preživijo njihove ikre. Le te so zakopane v posušenem, v globini le rahlo vlažnem blatu, kjer zapadejo v posebno stanje imenovano diapavza. V tem stanju zelo upočasnelega razvoja čakajo več mesecev na dež in ko le ta pride se izvalijo mladice. Mladice rastejo zelo hitro, hitro tudi spolno dozorijo, odrastejo in na žalost dokaj hitro tudi umrejo. Značilno je, da imajo te sezonske vrste ribic vgrajeno nekakšno biološko uro, ki jim omeji dolžino življenja ne glede na to, ali se voda v kateri živijo izsuši ali ne. Najbolj znani predstavniki sezonskih kilijev so iz rodov Nothobranchius, Cynolebias, Pterolebias….
To lastnost iker, da preživijo v praktično suhem okolju, s pridom izkoriščajo ljubitelji in gojitelji kilijev, saj jim omogoča, da si jih med sabo pošiljajo in izmenjujejo.

GOJENJE
Na splošno zobatih drstečih krapovcev ni posebno težko gojiti seveda, če izpolnimo nekaj zahtev, kar pa velja tako ali tako za večino akvarijskih rib.
Običajno se gojijo v tako imenovanih vrstnih (species) akvarijih, v katerih se nahaja ena ali kvečjemu nekaj vrst ribic. Zato ti akvariji niso ravno veliki – od 40 pa tja do 100 litrov. Seveda to ne pomeni, da jih ni moč gojiti v večjih ali celo skupinskih akvarijih. Tudi to se da, vendar moramo biti v tem primeru zelo pozorni pri izbiri vrste in njihovih sosedov. Kiliji mnogokrat niso posebno hitre ribe in težko pridejo do hrane, če je poleg njih v akvariju bolj aktivna vrsta rib, poleg tega pa mnoge vrste tudi niso najbolj »navdušene« nad sosedi. Vsekakor je najlepše imeti za njih manjši akvarij (v takšnem pridejo najlepše do izraza), poleg njih pa če že želimo naselimo še kakšno talno vrsto rib, da pobere viške hrane. Priporočljivo je, da so akvariji dobro pokriti, saj so mnoge vrste zelo dobri skakalci in ni posebno zabavno pobirati njihovih posušenih trupelc po tleh in kotih okoli akvarija.
Glede na to, da pridejo najlepše do izraza v akvarijih z ne premočno in po možnosti preko plavajočih rastlin razpršeno svetlobo, so za zasaditev najprimernejše rastline, ki uspevajo tudi v temnejših slabše razsvetljenih akvarijih – kriptokorine in anubias so se pri meni izkazale kot idealne. Hvaležni vam bodo tudi za kakšno korenino in seveda šop javanskega mahu, v katerem se bodo mnoge vrste tudi drstile.
Veliko jih prihaja iz stoječih voda ali kvečjemu iz počasi tekočih potokov, zato tudi v akvariju ne marajo močnega toka in burnega mešanja vode - električni potopni filtri z močnim tokom so v manjših akvarijih ustvarjajo kar prehud »hudournik« in zato se običajno uporabljajo filtri na gobico, katere poganja zračna črpalka. So morda nekoliko glasnejši, vendar pa so za takšne akvarije idealni in tudi njihovo biološko delovanje je po mojem mnenju mnogokrat boljše.
Kljub temu, da kiliji veljajo za ribe mehkih in kislih voda, so ravno zaradi prilagojenosti svojemu življenjskemu okolju (praktično destilirana voda ob nastopu deževij, v sušnem času pa polno soli in razkrajajočih se organskih snovi v njej) dokaj neobčutljivi za trdoto in pH vode, vsaj dokler se ta giblje v nekih povprečnih vrednostih. Dr. Jorgen J. Scheel, ki je veljal za enega največjih poznavalcev drstečih zobatih krapovcev, je za vodo celo priporočal naj bo na trdi in alkalni strani, saj trša in alkalnejša voda ne ustvarjata tako ugodnih pogojev za razvoj bolezni, ki jo povzročata mycobacteria in oodinium , ki sta najpogostejša povzročitelja bolezni pri kilijih.
Glede temperature vode pri katerih gojimo kilije, le te tudi niso kaj izjemnega v ribjem svetu. Večini ustreza temperatura med 20 in 25 C. Mnoge vrste brez problemov za krajši čas prenesejo tudi višje temperature (tudi 30 in kakšno stopinjo več v najbolj vročih poletnih dneh), mnoge pa lahko v normalno ogrevanem stanovanju gojimo celo brez grelca le, da temperatura ne pade pod 18C.

HRANA
V naravi se večina prehranjuje z žuželkami in njihovimi ličinkami ter malimi vrstami  vodnih rakcev.
V akvariju jih je seveda težko hraniti z hrano kot jo imajo v naravi, na srečo pa jih večino lahko navadimo na »industrijsko« hrano za akvarijske ribe. Seveda pa bodo najlepši, če jim lahko vsake toliko ponudimo tudi kaj žive hrane v obliki vodnih bolh, komarjevih ličink, sesekljanih deževnikov, lahko pa za njih gojimo tudi enhitreje. Dodatek žive hrane je pomemben posebno pri drsti ribic in pri vzgoji mladic.

RAZMNOŽEVANJE
Nesezonske vrste lahko razmnožujemo na dva načina.
Prvi, ki je bolj »ekstenziven« in tudi ne deluje vedno in pri vseh vrstah je, da imamo akvarij z ribicami zelo dobro zaraščen in ribe odlično hranimo. Če bo vse po sreči, se bodo po nekaj tednih v akvariju poleg staršev pojavile tudi mladice. Varianta pri tem načinu je, da starše po na primer tednu ali dveh izlovimo iz akvarija in čakamo, da se bodo iz iker za katere predvidevamo da so v akvariju izvalile mladice.
Drugi način pa je, da damo ribice v poseben drstni akvarij z drstno podlago (javanski mah, perlon vata, cofi iz sintetične volne ali vlaken) in nato iz nje pobiramo ikre, ki so tako trde, da jih lahko pobiramo kar s prsti ter jih shranjujemo v posodice z vodo. Po parih tednih se bodo izvalile mladice, katere v večini primerov lahko takoj pričnemo hraniti z sveže izvaljenimi naupliji artemije. Mladice na začetku vzgajamo v majhnih akvarijih, saj niso zelo aktivne in jim mora hrana praktično plavati pred nosom Ta način zahteva od nas nekoliko več dela, vendar pa je zato bolj kontroliran. 
Sezonske kilije drstimo v posebnih akvarijih z šoto kot drstno podlago. Ko je na primer po tednu dni drst končana, iz akvarija odstranimo šoto, jo dobro ožamemo, da iz nje steče voda in ker je običajno še vedno premokra jo lahko za kakšen dan odložimo še na časopisni papir, da se še dodatno posuši. Ko je samo še malo vlažna (ponavadi to vlažnost opisujejo kot enako z vlago tobaka za pipe) jo dobro zapremo v plastično vrečko ali kakšno posodo in jo pustimo naslednje mesece pri miru. Ko je inkubacijska doba mimo jo zalijemo z vodo in že v nekaj urah lahko opazimo mladice kako plavajo naokoli.

UPORABLJENA LITERATURA
Jorgen J. Scheel: Atlas of kilifishes of the world, T.F.H. Publication, Jersy City, 1990
Reinhold Bech : Eirlegende Zahnkarpfen, Neumann Verlag Leipzig, 1989
Jiri Vitek, Jaroslav Kadlec: Halančici, Klub chovatelu halančiku ČSSR, 1988?
Roger Brousseau : A hobbyists guide to the South American annual killifish, Roger Brousseau, 1994

Za tiste, ki želijo nekaj več podatkov o sistematizaciji in trenutno veljavnih imenih kilijev pa si lahko ogledajo:http://www.aka.org/AKA/species.html


Predstavniki